Prvi vernik v vasi v Mehiki

Juan je bil prvi kristjan v svoji domorodni vasi na jugu Mehike. Šestnajst let pozneje je njegovo pričevanje preobrazilo skupnost in pomaga drugim vernikom po vsej regiji, da ostanejo trdni.

Juan se še vedno spomni tišine.

Ne tiste mirne, ki se spusti nad gore, temveč tišine zaprtih vrat in neodgovorjenih pozdravov – ko so ga prijatelji prenehali obiskovati, sosedje prečkali cesto, da bi se mu izognili, in mu je celotna skupnost obrnila hrbet.

Njegov prestopek je bil preprost. Postal je prvi kristjan v svoji vasi.

Šestnajst let pozneje je ista skupnost, ki ga je nekoč poskušala pregnati, dom ene najmočnejših krščanskih skupnosti v regiji. Kar se je začelo z odločitvijo enega moža, da bo sledil Jezusu, je zraslo v cerkev, ki zdaj z evangelijem dosega druge domorodne skupnosti.

Juan govori večinoma v jeziku tzeltal, ki je mayskega izvora. V njegovi skupnosti je to tako v navadi. Stoletja je tradicija prihajala pred svobodo. Nič na njem ne namiguje na upor, pa vendar ga je odločitev, da bo sledil Jezusu in delil evangelij, naredila za najbolj kontroverznega moža v vasi. Stala ga je ugleda, občutka varnosti in skoraj doma.

Življenje brez cilja

“Žalostno življenje je bilo,” pravi Juan o svojih letih pred Kristusom. Skoraj vse, kar je zaslužil, je zapil. “Pil sem ves teden. To je bilo moje življenje.”

Včasih je izginil za več dni in pustil ženo ter otroke, da niso vedeli, kje je. Pitje ni bilo zgolj navada – oblikovalo je ritem njegovega življenja.

Njegova zgodba ni bila nič nenavadnega.

V njegovi vasi, kot v mnogih domorodnih skupnostih po južni Mehiki, je alkohol vpet v tkivo skupnostnega življenja – poroke, politične dogovore, tradicionalne obrede, verske praznike.

“Ljudje so govorili, da če bereš Biblijo, znoris.”

Večina družin se opredeljuje kot katoliška, kar je dediščina španskega kolonializma, a njihova vera meša katoliško tradicijo s starimi mezoameriškimi verovanji. V tej sinkretistični veri alkohol ni le sprejet, ampak je celo spodbuden in se pogosto uporablja pri obredih v čast domorodnim božanstvom, predstavljenim s katoliškimi svetniki.

“Moja skupnost je bila polna malikovanja,” se spominja Juan. “Božje besede niso brali. Celo prepovedovali so branje Biblije, saj so ljudje govorili, da če bereš Biblijo, znoris.”

Juan tega nikoli ni postavljal pod vprašaj. Ne dokler ni slišal o Jezusu v Združenih državah.

Nepričakovani klic

Juan je prečkal mejo, da bi poiskal delo. Za vse druge je bilo videti, kot da želi poskrbeti za družino. Globoko v sebi je vedel pravi razlog. “Hotel sem več denarja, da bi lahko še naprej pil.”

Namesto tega je našel nekaj, česar ni pričakoval. Približno leto dni po prihodu ga je sodelavec povabil na krščansko srečanje. Prvič v življenju je Juan v rokah držal Biblijo in po Svetem pismu spoznal Jezusa.

Sprememba je bila takojšnja.

“Ko sem sprejel Gospoda, je Njegov mir prišel nadme,” se spominja Juan. “Začutil sem veselje. Želja po alkoholu je izginila.”

Skoraj takoj, ko je postal kristjan, je vedel, da ne more več ostati v Združenih državah.

“Začutil sem veselje. Želja po alkoholu je izginila.”

“Spomnil sem se svoje družine in svoje skupnosti,” pravi. “Čutil sem, da me Gospod kliče, naj se hitro vrnem domov, da bodo lahko videli, kaj je storil v mojem življenju.”

Iz Mehike je odšel iskat denar. Vrnil se je z nečim veliko dragocenejšim – in komaj je čakal, da to deli z drugimi.

Drug človek se vrne domov

Žena, otroci in starši so razliko opazili skoraj takoj.

“Bili so presenečeni, ker se nisem več opijal,” pravi Juan z nasmeškom ob spominu.

Namesto da bi se opotekajoč vračal skozi vhodna vrata, je prišel domov, da bi delil svojo novo vero. “Povedal sem jim, da obstaja boljše življenje, ki nam ga ponuja Kristus,” pravi. “Povedal sem jim o večnem življenju, ki sem ga našel.”

Za tiste, ki so ga najbolje poznali, je njegovo spremenjeno življenje govorilo glasneje od vsake pridige. Eden za drugim so se družinski člani odločili slediti Kristusu.

“Ko je Božja beseda vstopila v naš dom,” pravi Juan, “smo našli mir, ozdravljenje in blagoslov. Spet smo se naučili ljubiti drug drugega kot družina.”

Prijatelji in drugi sorodniki, ki so nekoč pili skupaj z njim, so opazili, da se jim ne pridružuje več. Nekateri so bili radovedni. Drugi brezbrižni, vključno z njegovim bratom Jacintom. Ljudje so ga zasmehovali z vzdevki in ga opozarjali, da bo moral zapustiti skupnost, če bo pridigal.

Njihove grožnje so bolele.

Juan je svojo skupnost globoko ljubil. Sanjal je, da bi jo videl spremenjeno, a za mnoge je preprosto znorel.

Sam proti vsem

Ko se je posmeh spremenil v zavračanje, je Juan odkril, da sledenje Kristusu zahteva veliko več kot le opustitev alkohola. Pomenilo je stati sam, zlasti ko je bila njegova nova vera videna kot izdaja tradicije.

Kadarkoli ga je oblila malodušnost, se je vrnil k Luku 9,23: “Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj.”

“Te besede sem hranil v srcu,” pravi Juan. “Pomagale so mi ostati trden.”

Prvih devet

Štiri mesece je njegova družina ostajala edina krščanska v vasi, dokler ni udarila tragedija.

V regiji je izbruhnilo nasilje med dvema oboroženima skupinama in več uglednih voditeljev skupnosti je bilo ubitih pri obrambi svoje zemlje. Nad vasjo se je razlilo žalovanje in mnoge družine so začele iskati odgovore, ki jih starodavne tradicije niso mogle ponuditi.

Približno v istem času so iz druge regije prispeli misijonarji na evangelizacijo. Marsikateremu vaščanu je bilo sporočilo čudno znano. Bil je isti evangelij, ki ga je Juan potrpežljivo delil ob strani. Le da so bila srca, nekoč zaprta, končno pripravljena poslušati.

“V tistih dneh je več kot 33 ljudi izročilo svoje življenje Jezusu,” se spominja Humberto, eden od Juanovih prijateljev, ki se mu je posmehoval, ko je prenehal piti.

Po tem ko je sam srečal Kristusa, je Humberto postal eden od Juanovih najbližjih sodelavcev pri širjenju evangelija. Tudi njegov brat Jacinto je sprejel Jezusa. Skupaj s šestimi drugimi verniki so oblikovali majhno ekipo, predano doseganju svoje skupnosti, in hodili od hiše do hiše pridigat.

Prvič Juan ni bil več sam.

Cena sledenja Jezusu

Hitra rast cerkve ni ostala neopažena. Tradicionalne oblasti so z naraščajočo zaskrbljenostjo opazovale dogajanje – zanje evangelij ni le prinašal nove vere, temveč je ogrožal običaje, ki so za generacije opredeljevali skupnost.

Tradicionalni voditelji so sklicali celotno vas na splošni zbor.

“Ali se odrečete evangeliju ali zapustite svoj dom.”

“Povedali so nam, da ne želijo Božje besede v skupnosti,” se spominja Juan. Voditelji so vernikom izročili dokument o odpovedi veri, da ga podpišejo. “Rekli so nam: ‘Ali se odrečete evangeliju ali zapustite svoj dom.'”

Noben vernik ni podpisal.

Posledice so prišle hitro. Misijonarjem so prepovedali vstop v vas. Na vhodu so postavili znak, da kristjani niso več dobrodošli. Verniki so živeli pod nenehnim nadzorom in grožnjami.

“Po tem se je preganjanje okrepilo,” pravi Juan. “Preživeli smo veliko ostrih besed, zaničevanja in zavračanja.”

Grožnje so se spremenile v nasilje. Več misijonarjev, ki so poskušali obiskati brate, je bilo za ure zaprto in privezano na lesene stebre za kazen. Družine so opozarjali, da bodo izgubile domove, če se bodo še naprej udeleževale krščanskih srečanj.

“Mnogi ljudje so v tistem času zapustili svojo vero,” se spominja Humberto.

Trdno skozi nevihto

Pomoč je prišla prek nepričakovane ponudbe za delo. Ne da bi vedeli, kaj se dogaja v Juanovi vasi, so pri organizaciji Open Doors stopili v stik s Humbertom, da bi pomagal prevesti priročnik Trdno skozi nevihto (SSTS) v njihov domorodni jezik. Kar se je začelo kot prevajalski projekt, je kmalu postalo temelj mlade cerkve.

“Prispel je ob točno pravem trenutku,” pravi Juan. “Takrat nismo imeli pastorjev. Ko smo preučevali gradivo, se je zdelo, kot da nas uči sam Bog.”

Lekcije so preoblikovale odziv vernikov na preganjanje – na sovražnost so odgovarjali s ponižnostjo namesto z zamero.

“Usposabljanje nas je naučilo, da ne smemo odgovarjati z jezo,” pojasnjuje Juan. “Naučilo nas je hoditi v miru, spoštovati naše oblasti in živeti tako, da bi nas sčasoma tudi oni spoštovali.”

Namesto da bi obrnili hrbet skupnosti, ki jih je zavrnila, so se verniki odločili, da ji bodo služili – nosili so drva starejšim sosedom, obiskovali bolne, delili hrano z družinami v stiski. Mnogi od tistih, ki so jim služili, so bili isti ljudje, ki so jih zasmehovali ali jim grozili.

“Velikokrat nas je skupnost poskušala utišati,” pravi Juan, “a ni mogla. Bili smo predani Gospodu. Božjo besedo smo hranili v srcih in Kristusova ljubezen se je odražala v naših življenjih.”

Onkraj meja vasi

Sčasoma je vas spoznala, da kristjani ne želijo uničiti identitete skupnosti, temveč jo blagosloviti – in srca so se začela mehčati. Tudi tradicionalni voditelji so jih začeli spoštovati.

“Zdaj nas poslušajo in nas celo prosijo za nasvet, ker so videli Božjo ljubezen v tem, kako smo jih obravnavali,” dodaja Juan.

Danes ima Juanova vas cerkev in skupnost, odprto za Kristusa. Juan je njen pastor.

A le nekaj kilometrov stran je zgodba povsem drugačna.

V mnogih vaseh po južni Mehiki tradicionalne oblasti še naprej omejujejo krščanstvo in mnoge vernike silijo, da prenašajo enako preganjanje, kot ga je nekoč doživljal Juan.

Ana* živi približno dve uri hoje od Juanove skupnosti, v vasi, kjer njena družina ostaja edina krščanska.

“Tam ne dovolijo Božje besede,” pojasnjuje. “Evangelij v naši skupnosti ni dovoljen.”

Tako kot Juan tudi Ana ni odraščala v krščanskem domu. Evangelij je njeno družino dosegel prek njenega tasta, prvega vernika v njihovi vasi. A ni trajalo dolgo, da je skupnost izvedela.

“Ko so izvedeli, da smo postali kristjani,” se spominja Ana, “so skupnostne oblasti napisale uradno izjavo, ki prepoveduje vstop evangelija v našo vas.”

“Skupnostne oblasti so napisale uradno izjavo, ki prepoveduje vstop evangelija v našo vas.”

Vsi so jo podpisali – moški, ženske, mladi. Vsi razen njih.

Anini svaki so bili zaprti, ker so zavrnili opustitev vere. Njen tast si nikoli ni opomogel od tega, ko je gledal svojo družino trpeti; pozneje je umrl za srčnim infarktom.

“Počutili smo se kot sirote,” pravi in briše solze. “Ni bilo več nikogar, ki bi nas učil Božje besede.”

Nič več sami

Na stotine kilometrov stran je Juan natančno vedel, kakšna je osamljenost. Leta prej je molil, da bi ga kdo spodbujal. Zdaj je Bog, ne da bi se Juan tega zavedal, uporabljal njegovo cerkev, da odgovori na molitev nekoga drugega.

Ko je Juan slišal za Anino družino, jih je povabil v svojo cerkev. Dvakrat na mesec se odpravijo na pot, da se udeležijo bogoslužij ter prejmejo biblijsko usposabljanje in usposabljanje SSTS skupaj z verniki iz drugih preganjanih skupnosti.

“Jezus nas ni pustil samih,” pravi Ana. “Poslal nam je brate in sestre. Ko sem tu, se ne počutim več samo. Počutim se zaščiteno, ker zdaj vem, da so drugi verniki, ki stojijo z nami.”

Biblijsko usposabljanje je zacelilo tudi stare rane. “Postala sem zagrenjena do svoje skupnosti,” priznava. “Nisem mogla izpustiti tega, kar so nam storili. A prek poučevanja – in prek tega, kar nam je delil pastor – je Bog spremenil moje srce.”

Sol in luč

Anina družina ni edina, ki se odpravlja na to pot. Danes Juanova cerkev z dobičkom iz posla, ki ga podpira organizacija Open Doors, služi kot zatočišče za vernike iz šestih drugih domorodnih skupnosti po tej oddaljeni regiji, kjer sledenje Kristusu še vedno lahko pomeni zavrnitev, zapor ali izgon.

“Moramo delati dobro in kazati Kristusa s svojim obnašanjem.”

Kadarkoli Juan sliši, da se neka družina sooča s preganjanjem, on in njegova cerkev posežeta v stik – obiskujeta skupnosti ali pokrijeta stroške, da jih pripeljeta v cerkev. Kjer je potrebno, skupnostim zagotavljajo tudi zaloge hrane in zdravila. “Učimo jih Božjo besedo, jih spodbujamo in jim spominjamo, da niso sami,” pojasnjuje.

“Učijo nas biti sol in luč v skupnosti,” dodaja Ana. “Moramo delati dobro in kazati Kristusa s svojim obnašanjem.”

Pogled naprej

Kljub temu Juan ve, da delo še zdaleč ni končano. Mnoge vasi po gorah še vedno prepovedujejo evangelij. Na nekaterih krajih verniki častijo na skrivaj. Drugi se še vedno soočajo z grožnjami, ker zavračajo odpoved veri.

Ko ga vprašajo, za kaj danes moli, Juan ne okleva: “Molim, da bi več ljudi spoznalo Kristusa. Želim, da bi vsaka skupnost v tej regiji slišala evangelij.”

Le korak stran Ana izraža isto upanje. Doma še vedno ni cerkvene zgradbe in njena družina se še vedno ne more odkrito zbirati z drugimi kristjani. Včasih jim ne dovolijo oditi, ker njihova skupnost že ve, da gredo v cerkev. Za zdaj se na dolgo pot do Juanove vasi odpravijo, kadarkoli lahko.

“Molim, da bomo nekega dne svobodno čaščali Jezusa odkrito tam, kjer živimo.”

A verjame, da ne bo vedno tako.

“Verjamem, da bo prišel dan, ko bomo zgradili cerkev v naši skupnosti,” pravi. “Molim, da bomo nekega dne svobodno čaščali Jezusa odkrito tam, kjer živimo.”

Oči se ji napolnijo s solzami. Pogleda Juana in onkraj njega cerkev, ki je postala njeno zatočišče.

Potem se nasmehne.

“Danes sem srečna,” doda. “Hvaležna sem Jezusu. Toliko smo preživeli, a nas nikoli ni zapustil.”

Anina zgodba se še piše. Njena družina je našla pogum, da sledi Kristusu, a še ne svobodo, da bi odkrito čaščala. Verniki, kot je ona, potrebujejo molitev, da ostanejo trdni pod pritiskom, in potrebujejo partnerje, ki bodo poskrbeli, da usposabljanja, kot je SSTS, dosežejo nove vasi – da naslednji družini, ki se sooča z isto osamo, ne bo treba šestnajst let čakati, da nekdo odgovori na njeno molitev.