Najtežja tekma

Nogometno igrišče je prazno. Na njem stojita le Jeremías* in njegov sin Josías*, star 13 let. Igrata se skoraj vsako popoldne.

»Prihajava, da se razvedri,« pravi Jeremías in pri tem pazi na sina. Odkar sta zbežala od doma, se Josías težko spoprijatelji z drugimi.

To ni prvič, da sta morala pustiti vse za seboj.

»Vidijo nas kot problem, ker ljudi učimo, naj služijo Bogu, ne njim,« pravi.

Decembra 2023 je kartelska skupina v prizadevanjih za oblast zagrozila celotni skupnosti. Zbežalo je več kot 10.000 ljudi.

Drugačen poklic

Jeremías je nekoč igral polprofesionalni nogomet.

»Igral sem skoraj devet let, dokler me ni poklical Bog,« pravi.

Z ženo sta se dogovorila: če osvoji prvenstvo in postane najboljši strelec, se bo upokojil. Tako se je zgodilo. Obljubo je držal, a se je počutil izgubljenega.

Na biblijski šoli je slišal o krajih v Mehiki, kjer Jezusa še ne poznajo.

»V tistem trenutku sva začutila Božji klic.«

Odločila sta se, da gresta.

»Seveda sva imela dvome. Spraševala sva se: ‚Kako bova živela?’ A Gospod naju je spomnil, da je zvest in bo poskrbel za vse, kar potrebujeva, če mu bova poslušna.«

Najprej zavrnjeni, nato sprejeti

Leta 2020 sta se preselila v avtohttono skupnost v Chiapasu. Bila sta prva misijonarja tam.

»Bila je zaprta skupnost. Niso nama dovolili živeti tam, zato sva ostala dve uri in pol stran.«

Kljub temu sta se vsak konec tedna vračala in pomagala, kakor sta le mogla.

Sčasoma se je nekaj spremenilo.

Jeremías in njegova družina so našli praktične načine za povezovanje. Pomagali so pri obdelovanju zemlje in pri prevozu. Med enim od teh potovanj je molil za žensko z močnimi bolečinami in ozdravela je.

»Od tistega dne se bolečine niso nikoli vrnile. Ona in njena družina so spregovorili vero.«

Glas se je razširil in drugi so željno hoteli slišati o Jezusu.

Preganjanje se začne

Po treh letih so nadzor prevzele kriminalne skupine.

Njegova družina je prvič videla oborožene može, ki so prihajali in odhajali iz skupnosti ter silili moške, da delajo zanje.

Jeremías jih je posvaril: »Ne morete služiti dvema gospodarjema.«

Potem ko so nekateri zavrnili pridružitev – med njimi tudi Jeremías in njegov sin – so sledile grožnje, oboroženci pa so načrtovali ugrabitev moških in fantov.

»Tisto noč smo zbežali,« se spominja.

Njegov mlajši sin je bil zelo bolan. Kljub temu so tekli.

»Mislil sem, da bo tisto noč umrl v mrazu, a smo se vseeno odločili oditi, sicer bi umrli vsi.«

Tisto noč je Jeremías doživel Božjo moč. Skrili so se pod kavovci in mraza niso čutili, čeprav je bila zjutraj trava povsem premočena.

»Kot da bi bili v mehurčku. Tudi moj sin je prenehal kašljati. Bog nas je tisto noč rešil.«

Vrnitev pod tveganjem

Tri tedne pozneje so se vrnili. Oborožene kontrolne točke so ostale.

»Bal sem se,« je rekel. A čutil je, da ga Bog spodbuja k delovanju.

Razdelil je evangelijske zloženke, celo oboroženim moškim.

»Mnogi so bili tam, ker so bili prisiljeni. Potrebovali so žarek Boga.«

Vrata so se znova odprla. Evangelij so delili z več družinami in moškimi, ki so delali na nezakonitih kontrolnih točkah.

Noč, ko se je vse spremenilo

Decembra 2023 so se razširile govorice o novem napadu.

Ostali so. Enajst dni so molili in spodbujali druge.

»Niso razumeli, zakaj imamo mir, dokler jim nismo oznanili evangelija. Mnogi so v tistih dneh sprejeli Jezusa.«

Potem je prišel napad.

Tisto noč so slišali korake, razbijanje vrat in krike ljudi.

»Celo noč smo molili.«

Zjutraj sta bila Jeremías in njegova družina edini v vasi.

Znova so zbežali, tokrat za vedno.

Pustiti vse za seboj

Josías se spomni tiste noči.

»Bal sem se, da bi slabi možje odnesli mojega očeta,« pravi. »Uspel sem spakirati le nekaj oblačil in med za mlajšega bratca, ker sem vedel, da ga bo potreboval.«

Najtežje je bilo zapustiti prijatelje.

»Sprva so bili grobi in težavni,« pravi. A sčasoma so se spremenili in postali prijatelji, ko so spoznali Jezusa. »Težko jih je bilo zapustiti.«

Tudi Jeremías je za seboj pustil nogometne pokale in fotografije. A najbolj ga je bolelo, da je moral zapustiti ljudi.

Celo v tistem trenutku ga je Bog spomnil na Janeza 4,37: »Eden seje, drugi žanje.«

»Le naprej molimo, da bi Gospod poslal še več rok, ki bodo nadaljevale njegovo delo tam,« dodaja.

Nove priložnosti

Nekaj mesecev pozneje je Open Doors izvedel za njihov položaj in družini pomagal začeti znova.

»Kupili smo si osnovne stvari za nov dom, kot so štedilnik, pohištvo in plinska jeklenka,« pravi Jeremías.

A zanj je bila najpomembnejša duhovna podpora.

S pomočjo usposabljanja Standing Strong Through the Storm (SSTS) je družina našla ozdravljenje in globlje razumevanje preganjanja.

»Spoznal sem, da te odvisnost od Boga naredi neomajnega,« pravi. »Ko ravnaš iz strahu, sprejemaš napačne odločitve.«

Še vedno v igri

Danes živijo še naprej na območjih pod vplivom kartelov.

»So skoraj povsod, a Bog je mogočnejši,« pravi Jeremías.

Njihovi otroci se še vedno soočajo z zavračanjem.

»Soseda je svojim otrokom prepovedala, da bi se igrali z našimi,« se spomni. »Povem jim: nekega dne, ko se bo skupnost predala Jezusu, boste imeli na pretek prijateljev.«

Kljub vsemu molijo za skupnost naprej.

»Organizirani kriminal nam je vzel vse … a Jezus ljubi te ljudi in morajo slišati o njem.«

Jeremías zdaj služi kot inštruktor SSTS in skupaj z ženo potuje, da krepi druge preganjane kristjane.

»Delim svoje pričevanje in jim sporočam, da nas Bog lahko blagoslavlja, kjerkoli smo, če smo poslušni.«

Poziv k molitvi

»To je kot začetek nogometne tekme,« pravi. »Bog ima dobre načrte in jih bo uresničil.«

Od leta 2020 je bilo v Mehiki preganjanih najmanj 6.899 kristjanov – dovolj, da bi več kot petkrat zapolnili vse ekipe na svetovnem prvenstvu.

Ker se svetovna pozornost prek nogometa usmerja v Mehiko, Jeremías prosi za molitev:

»Molite za duhovno in telesno moč. Naj plamen ne ugasne. Naj se Božje delo nadaljuje kljub preganjanju.«