Resničen vpogled v službo med Severnokorejci

Brat Sung-Eun* je tih človek. Nekateri bi ga opisali kot zadržanega. Drugi bi rekli, da se zlahka zlije z množico. Toda v njegovi vrsti dela so to dobre lastnosti.

Brat Sung-Eun je terenski delavec organizacije Open Doors, ki dela s Severnokorejci v bližnji državi – njegovo delo je tako nevarno, da vam ne moremo povedati, kje natančno. Zanj je 90 % njegovega dela to, da dan preživi neopažen.

Toda to postaja vse težje. Kraj, kjer služi, ima najnaprednejši sistem nadzora prebivalstva na svetu, Severna Koreja pa še naprej pošilja agente, da bi se infiltrirali v vsako mrežo, ki bi morda pomagala prebežnikom.

Pred kratkim so ti agenti izsledili enega od članov Sung-Eunove ekipe. Tveganje, da bi bil poškodovan, ugrabit ali ubit, je bilo tako veliko, da se je moral skriti. “To je bil napet čas za vse nas,” pravi Sung-Eun. “Toda izkusili smo tudi Božjo previdnost. Pripravil je pot za umik in varno hišo. Njegova družina mu ni mogla takoj slediti, toda Bog je varoval tudi njihov dom. Pozneje so se spet združili in naš brat je lahko nadaljeval svoje delo z drugega območja.”

Nauk? “To me je naučilo, da Bogu to delo globoko ni vseeno in da ljubeče varuje tiste, ki mu služijo,” pravi Sung-Eun. “Že vnaprej je poskrbel za tisto, kar smo potrebovali. Velikokrat smo bili priča temu, kako Bog razreši razmere, ki jih s človeškimi sredstvi ni mogoče razrešiti.”

Iskanje zaupanja na nevarnih krajih

Sung-Eun ima neposreden odgovor na vprašanje, kakšen je namen njegovega dela: “Naša služba je usmerjena v Severnokorejce, ki so daleč od doma in potrebujejo pomoč,” pojasnjuje. “Ko delamo z njimi, iščemo ljudi v takem položaju in organiziramo diskretna srečanja, na katerih jim lahko oznanimo evangelij. Tistim, ki so v stiski, zagotovimo zatočišče v varnih hišah, skupaj s praktično pomočjo za njihove vsakodnevne potrebe. Sčasoma ta skrb prerase v pristne odnose in mnogi ljudje, ki jih srečamo, pridejo do vere. Nekateri se na koncu vrnejo nazaj in vero odnesejo s seboj domov.”

Ena od besed, ki jih uporablja, je bistvena za njegovo službo: “diskretno.” To pomeni srečati drugo osebo na način, ki nikoli ne bo videti sumljiv. On in drugi terenski delavci se morajo čim bolj zlivati z okoljem. “Severnokorejci so sumničavi do skoraj vseh,” pravi. “Bližje kot je nekdo kraju, od koder prihajajo, bolj verjetno mu bodo zaupali. Delo prek domačih ljudi je zato ključno, ker se bo Severnokorejec počutil bolj sproščeno. Kljub temu pa srečanja ohranjamo kratka. Tudi ko zgradimo zaupanje, je še vedno mogoče, da nas opazujejo. Zato moramo biti previdni. Nadzor in preganjanje kristjanov postajata vse intenzivnejša, ljudje, ki opravljajo to delo, pa tvegajo svoja življenja.”

“Severnokorejci so sumničavi do skoraj vseh.”

Tudi z vsemi temi previdnostnimi ukrepi obstaja meja tega, kar Sung-Eun lahko stori – tako zaradi lastne varnosti kot tudi zaradi varnosti ljudi, ki jim poskuša pomagati.

“Ne glede na to, kako zelo si želimo deliti evangelij in ljudem ponuditi pomoč, je veliko trenutkov, ko preprosto ne moremo ravnati, kot bi želeli, in to nas frustrira in obremenjuje,” pojasnjuje. “Toda to niso ovire, ki bi jih bilo mogoče premagati samo s človeškimi napori, in prav zato je ta služba bolj kot od česarkoli drugega odvisna od moči molitve.”

“Morda sem prvi in zadnji kristjan, ki ga bo ta oseba kdaj srečala”

Molitev je potrebna v vsakem trenutku in ob vsakem srečanju – še posebej pa med srečanji samimi. Po zasnovi so kratka in vse je odvisno od njih.

“Vsakič, ko imamo priložnost srečati Severnokorejca, sprejmemo dodatne previdnostne ukrepe, saj ga to srečanje lahko stane življenja, če se kdaj odkrije,” deli Sung-Eun. “Lahko ga pošljejo v politični zaporniški tabor, najhujši kraj, kamor lahko kdo konča na tem svetu. Zato so ta srečanja namenjena samo ljudem, ki obupano potrebujejo pomoč, in so večinoma zelo kratka. Terenski delavec mora biti vedno pripravljen jasno oznaniti evangelij v zelo kratkem časovnem oknu. In nikoli ne vemo, ali bomo imeli priložnost to osebo še kdaj srečati, zato evangelij delimo z zavedanjem, da bi vsako srečanje lahko bilo zadnje.”

Ni ničesar drugega kot Jezus Kristus.

Besede brata Andrewa – “Božjega tihotapca” in ustanovitelja organizacije Open Doors – so v teh primerih zelo ustrezne: “Nimamo druge izbire, kot da evangelij delimo s to mislijo v srcu: ‘Morda sem prvi in zadnji kristjan, ki ga bo ta oseba kdaj v življenju srečala.'”

“Ko pristopiš k vsakemu srečanju na ta način,” pojasnjuje Sung-Eun, “postane zelo jasno, kaj moraš povedati. Ni ničesar drugega kot Jezus Kristus.”

Skoraj noben Severnokorejec ne pride z željo slišati tisto, kar on in drugi terenski delavci goreče želijo povedati. “Sprva so navadno zelo na preži in opaziš, da so prišli neradi, ker potrebujejo našo pomoč,” pravi Sung-Eun. “Večina jih pride, ker potrebuje materialno pomoč in čuti, da nima druge izbire. Toda ko evangelij delimo z jasnim občutkom namena, se zdi, da tudi oni začutijo ta namen.

“Nekaj se zgodi, ko se nujnost v naših srcih sreča z njihovo. Srečali smo mnoge ljudi, ki so se očitno spraševali: ‘Zakaj mi ta oseba tako resno želi nekaj povedati?’ Lahko so zadržani in včasih nas odrinejo. Toda sčasoma začnemo opažati, da si Beseda utira pot v njihova srca. Ko začnejo resno poslušati in razumeti, kaj slišijo, začutimo, kako se ozračje spremeni.”

Svetopisemska besedila, ki vodijo delo

Dva svetopisemska odlomka Sung-Euna spremljata na vsako srečanje. Prvi mu pomaga ohranjati vsakodnevno delo v pravi luči.

“Mislim na Janeza 21: ‘Pasi moje ovce, pasi moje jagnjeta.’ Pomagam tem ljudem, toda na koncu niso moje ovce,” pravi. “So Gospodove ovce. On nam jih zaupa in dela prek nas. Zato lahko grem na srečanje z zaupanjem, da bo Gospod sam odprl pot, da se srečamo.”

Drugi je bolj resen in razkriva nekaj nepričakovanega o ljudeh, ki sedijo nasproti njega. “Drug verz, ki ga poskušam deliti, je Hebrejcem 9,27: ‘Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa sodba.’ Večina ljudi nikoli ne postane brezbrižna do smrti,” ugotavlja. “Ljudje, ki jih srečujem, živijo s prepričanjem, da si ne morejo privoščiti umreti – ne zato, ker bi se bali za lastno življenje, ampak ker so globoko zaskrbljeni, kaj bi se zgodilo z njihovimi družinami, če bi jih ne bilo več. Od doma so odšli v imenu svojih družin in čutijo odgovornost, da najdejo kakršnakoli sredstva za tiste, ki so jih pustili za seboj. Zato se z njimi pogovarjam o smrti in jim oznanim evangelij.”

Bog sadi semena in nekega dne bodo obrodila sad.

Ker je treba vsako srečanje pred izvedbo preveriti in potrditi, trenutek, ko se končno zgodi, nosi svojo težo. “Ne moremo se preprosto srečati s katerimkoli Severnokorejcem, ki bi ga želeli, saj srečanje lahko ogrozi ne le njega, ampak tudi naše terenske delavce,” pravi Sung-Eun. “Zato najprej vse preverimo. Prav zato je trenutek, ko se dejansko srečamo, vedno poln globokih čustev in hvaležnosti. Pomislimo na to, kako bi ta dragoceni moški ali ženska lahko preživela celo življenje in umrla, ne da bi kdaj slišala evangelij, zaradi zatiralskega sistema in ideologije svoje države. Pa vendar jih je Bog izbral in jim dal to priložnost. V teh trenutkih čutim, da Bog dela in govori prek mene. Vedno sem počaščen, da sem del tega in da sem priča tem trenutkom v Božjem delu.”

Eden od teh trenutkov je bil krst. “Nekoč sem imel priložnost krstiti dva mlada Severnokorejca,” se spominja Sung-Eun. “Skozi celoten obred sem mogočno čutil Božjo navzočnost. Bila sta usposobljena in preučevala sta Sveto pismo z namenom, da tisto, kar sta se naučila, delita s svojimi družinami. Svoja življenja sta izročila Jezusu. To srečanje mi je dalo upanje, da se bo Božje kraljestvo širilo prek mladih ljudi, kot sta onadva. V tisti nerodovitni deželi teme Bog sadi semena in nekega dne bodo obrodila sad.

“Dežela je videti temna in brez upanja,” dodaja, “toda Bog pripravlja ljudi, kot sta Ruta in Boaz, ki so kot bleščeči dragulji v njegovih očeh. Kako hvaležen sem za to. In nista samo onadva. Mnogi drugi tajni verniki preučujejo Besedo z odločnostjo: če me ujamejo, pa naj bo tako. Če umrem, pa naj bo tako.”

Kako lahko molite

Sung-Eun nosi tudi svoja tveganja in niso vsa dramatična. Nekatera so administrativna in nikoli ne izginejo. “Že samo živeti in ostajati na terenu je nevarno in tvegano,” pravi. “Videl sem, kako je Bog uredil mojo vizumsko situacijo, toda to je še vedno nekaj, kar je treba rešiti.”

In ima sporočilo za vas. “Najprej vas prosim, da se spomnite, da so naši bratje in sestre v Kristusu,” pravi Sung-Eun. “Smo eno telo v Gospodu. So ljudje, za katere smo poklicani moliti, zanje skrbeti in jih objeti z ljubeznijo. In prosim, zapomnite si, da te zgodbe o preganjanju niso oddaljene ali izmišljene. Samo zato, ker jih ne moremo videti z lastnimi očmi, še ne pomeni, da ne obstajajo. Tajna podzemna cerkev obstaja, prav tako verniki. Ko slišimo o njihovem preganjanju – če mi, ki delimo isto vero v Jezusa, ne stojimo ob njih, kdo bo?

“Razmere se morda zdijo tako oddaljene od življenja v svobodnem svetu, da se lahko zdijo skoraj nerealne. Toda to je njihova realnost in je veliko hujša, kot si večina nas predstavlja. Intenzivnost preganjanja se iz dneva v dan stopnjuje.”

To je njihova realnost in je veliko hujša, kot si večina nas predstavlja.

To je tudi razlog, da en članek lahko pove le del zgodbe. “Veliko zgodb ne moremo povedati, ker je lahko na kocki človeško življenje,” pravi Sung-Eun. “Včasih je treba podrobnosti spremeniti in ne moremo navesti pravih imen ali lokacij. Toda prosim, zapomnite si, da so to stvari, ki jih naši bratje in sestre, ki na skrivaj sledijo Kristusu, doživljajo prav zdaj. Zato je njihova potreba po naši stalni podpori in molitvi tako velika. Prek vaših molitev in podpore zmorejo ostati zvesti in povedati še eno besedo o Jezusu. Rad bi izkoristil to priložnost, da izrazim svojo iskreno hvaležnost. Prek vaših molitev in podpore pomagate varovati njihova življenja.”

In kako lahko molite za Sung-Euna samega? “Vaše molitve čutim iz trenutka v trenutek,” pravi. “Vemo, da za nami stojijo molitveni partnerji, ki nas zvesto podpirajo. V vsakem nevarnem trenutku smo videli, kako Bog odpre pot za umik, obnovi naše zdravje in varuje našo službo. Vsakič smo začudeni, kako zvesto molite za nas.

“Bog dela prek ljudi,” nadaljuje. “Toda najti iskrene in zveste ljudi, ki bodo svoja življenja posvetili tej službi, ni lahko. Vemo, da je Bog pripravil ljudi, da delajo skupaj z nami. Prosim, molite, da bodo dobri in zvesti delavci dvignjeni in predani tej službi, in da bodo delavci, ki jih je Bog že pripravil, povezani z nami, da bomo lahko služili več tajnim vernikom.

Bog dela prek ljudi.

“In prosim, molite, da bo Gospod naše partnerje in naše delavce varno držal v svojih rokah, jih varoval in omogočil, da se to delo varno opravlja. Molite, da bodo terenska ekipa, družina Open Doors ter molitveni partnerji in darovalci po vsem svetu združeni v enem duhu in skupaj ustvarili lepo melodijo v Bogu. Moje upanje je, da se bo še mnogo več ljudi zbralo k molitvi za preganjano cerkev.”

*Ime je spremenjeno iz varnostnih razlogov.