Žetev kljub preganjanju v Mehiki

Po letih služenja v mehiškem “Krogu tišine” sta Beatriz in njen mož odstopila z vodstvene vloge ter službo prepustila mlademu misijonarskemu paru, ki sta ga vzgajala v veri. Kljub preganjanju, strahu in stiskam verniki v regiji še naprej rastejo v veri, se zbirajo skupaj in delijo evangelij. Čeprav se Beatriz še vedno celi od posledic preganjanja, ostaja polna upanja, da bodo semena, posejana skozi leta zveste službe, nekoč obrodila velik sad.

Tudi po tem, ko je zapustila vodstveno vlogo, Beatrizina zapuščina živi naprej skozi ženske, ki jih je vzgajala v veri.

Več mesecev je Bog v srcih Beatriz in njenega moža prebujal isto prepričanje: čas je, da odideta.

“Sprva nisem hotela,” se je spomnila. “Ves čas sem razmišljala o ženskah v skupini. Kako jih bova pustila tu same?”

Skoraj šest let in pol sta kot misionarja služila v Krogu tišine – obsežni regiji v Mehiki, kjer je krščanstvo večinoma zavrnjeno. Ukoreninila so se globoka razmerja. Odhod se je zdel skoraj nemogoč.

Kljub temu sta čutila, da ju Bog vodi v novo obdobje. Česar se nista zavedala, je bilo to, da so semena, posejana skozi leta solza, že začela poganjati.

Oblikovanje “Timotejev”

Pred odhodom sta Beatriz in njen mož mesece načrtno pripravljala Irene* in Emiliana* – mlad misionarski par – da prevzameta vodstvo.

“Začela sva postopoma prenašati odgovornosti,” je razložila Beatriz. “Najprej pridiganje, nato biblične študije, nato ženske skupine. Želela sva, da bi ženske začele videti njiju kot voditelja.”

Danes Irene in Emiliano v celoti vodita službo v Krogu. Oba para se osebno srečujeta vsakih mesec in pol ter vmes vzdržujeta stalen stik.

“Vidiva jih kot svoja duhovna otroka – kot svoja Timoteja.”

Beatriz

“Bog nama je dovolil, da sva skozi služenje njemu zgradila čudovito prijateljstvo,” je dejala Beatriz. “Vidiva jih kot svoja duhovna otroka – kot svoja Timoteja.”

Vera, ki ostaja

Preganjanje se nadaljuje. A prav tako tudi srečanja, molitve in rast.

Nekatere ženske se zdaj pripravljajo na krst – tih, a pomemben korak. V njihovih skupnostih krst ni le obred. Je javna izjava, ki ima resnično ceno.

“Njihova vera je trdna,” je dejala Beatriz, “a še vedno je prisoten strah pred zavrnitvijo.”

Kljub temu gredo naprej.

Velik preboj se je zgodil v začetku tega leta. Ženska po imenu Rachel je videla, kako je njen mož začel obiskovati zakonska srečanja z Irene in Emilianom – njegovi prvi koraki proti evangeliju.

“To je velika zmaga,” je dejala Beatriz.

Služba med otroki se prav tako nadaljuje kljub izjemnim izzivom: revščini, zlorabi drog, kriminalu in duhovni temi.

“Človeško gledano ti otroci nimajo prihodnosti,” je dejala Victoria Vélez, članica ekipe Open Doors v državi.

Pa vendar Irene in Emiliano skupaj s prostovoljci, kot je Carmen, teden za tednom prihajajo – poučujejo, delijo in nosijo luč v to temo.

“Vem, da jočejo, da so utrujeni, da se počutijo malodušne,” je priznala Beatriz. “Toda nadaljujejo. Človeško gledano tega nikoli ne bi zmogli. To je Sveti Duh.”

V času z Beatriz sta Emiliano in Irene sodelovala pri usposabljanjih *Trdno stati sredi nevihte*. Zdaj te lekcije prenašata naprej med nove vernike v Krogu in jih učita, kako ostati stanovitni kljub pritiskom.

“Psihološka podpora in biblijsko znanje bosta še naprej zelo potrebna, zato smo hvaležni Bogu za priročnik *Trdno stati sredi nevihte*,” je dejal Emiliano.

Uslišane molitve

Med nedavnim potovanjem po regiji se je vedno znova pojavljala ena molitvena prošnja: več misionarjev, ki bi delili breme.

Nekaj tednov pozneje je prišel odgovor. Mlad krščanski par se je preselil na območje in se – prek Beatriz – povezal z Irene in Emilianom.

“Za misionarje tukaj je osamljenost ena najtežjih stvari,” je dejala Beatriz. “Včasih se počutijo, kot da niso dovolj.”

Zato je to novo prijateljstvo pomenilo veliko več kot le naključje.

Beatriz danes

Beatriz in njena družina ne živijo več v vasi. Po dolgem molitvenem premisleku so se preselili v drugo mesto, kjer njen mož zdaj služi v pastoralnem vodstvu.

Prehod ni bil lahek. Open Doors jih je spremljal duhovno, čustveno in finančno.

“To je bilo zelo pomembno za nas kot družino,” je dejala Beatriz, “in za ženske v Krogu.”

Še vedno se celi od ran, ki jih je za seboj pustilo preganjanje. Spomni se, kako prestrašena se je počutila, ko jo je neznanec v njihovem novem mestu preprosto vprašal, ali je kristjanka.

“Poskrbel bo za vsakega od nas, kjerkoli nas želi imeti.”

Beatriz

Kljub temu verjame, da ima Bog nadzor – nad njenim življenjem, njeno družino in sestrami, ki jih je pustila za seboj v Krogu.

Tako kot apostol Pavel sta se z možem naučila zaupati Bogu skozi vsak prehod.

“Poskrbel bo za vsakega od nas, kjerkoli nas želi imeti.”

Prihodnost onkraj tišine

Beatriz še vedno nosi Krog tišine v svojem srcu.

“Starejše generacije so še vedno zelo zaprte za evangelij,” je dejala. “Toda mladi odpirajo svoja srca. Mislim, da bodo te vasi čez dvajset let pripovedovale drugačno zgodbo.”

Na začetku svoje poti ji je Bog dal obljubo. Še vedno se je drži.

“To je obljuba – vsako posejano seme bo obrodilo sad ob svojem času.”

Beatriz

“Kdor gre jokajoč in nosi seme za setev, se bo vrnil z vriskanjem in nosil snope s seboj.” – Psalm 126

“Morda ne bomo mi tisti, ki bomo pobrali žetev,” je dejala Beatriz. “Toda drugi bodo. To je obljuba – vsako posejano seme bo obrodilo sad ob svojem času.”

In tako v Krogu tišine še naprej sejejo.

*Ime spremenjeno iz varnostnih razlogov.