“Zahvaljujem se Jezusu, ker govori z nami”: Demina radost sredi izolacije in revščine

Dema*, tiho govoreča ženska v poznih petdesetih letih, je stala v sončni svetlobi in žarela. Njen smetanasto obarvan zgornji del oblačila je njeni podobi dodajal nežno toplino. Več ur je potovala z avtobusom samo zato, da bi se srečala z mano; njen obraz se je razžarel v nežen nasmeh, ko sem se približal, da bi jo pozdravil. Po kratkem predstavljanju sva se udobno namestila v sobi; medtem ko sva popijala čaj, je Dema počasi začela govoriti in pripovedovati o svojem življenju kot butanska kristjanka.

Jezus prinaša ozdravljenje

Dema ni bila novoverka; v resnici je začela verovati v Jezusa pred več leti, ko je bila še precej mlada. Zastane, ko se spominja podrobnosti: »Moji otroci so zelo pogosto zbolevali; izvajala sem najrazličnejše obrede za njihovo ozdravljenje, a nič ni pomagalo. Takrat mi je nekdo rekel, naj molim k Jezusu. Ko sem to storila, so ozdraveli; pravzaprav so povsem prenehali zbolevati.«

To je bila prelomnica v Deminem življenju in odločila se je slediti Jezusu. A vera je imela svojo ceno; spominja se: »Ko sem se odločila izročiti svoje življenje Jezusu, sem v srcu občutila toliko nerazložljivega miru. Toda moje življenje z možem in skupnostjo je postajalo vse težje.

Ljudje v moji vasi so se mi posmehovali in me začeli izključevati. Vsi sorodniki so me zavrnili, mož pa me je podnevi in ponoči mučil s svojimi zbadljivkami.«

Preganjanje narašča

Demin mož ji je nenehno grozil, da ji ne bo več dovolil ostati v hiši, če bo vztrajala pri krščanski veri, in da ne bo podpiral otrok, če jih bo želela obdržati.

Nekega dne je nato Demo z otroki končno pregnal iz hiše.

Demin glas postane še tišji, ko se spominja tistega usodnega dne: »Mene in otroke je izgnal ven ter zaklenil vrata hiše. Potem je preprosto odšel in rekel: ‚Vi spadate ven, ti in tvoji otroci.’«

Sosedi so tiho opazovali, kot bi hoteli reči, da si je to nakopala sama. Za Demo je bilo izjemno težko, saj so bili njeni otroci zelo majhni. Imela je pet hčera, ena izmed njih je bila stara komaj eno leto.

Z vlažnimi očmi opisuje: »Čeprav mi je mož že dolgo grozil, si nikoli nisem mislila, da se mi to zares lahko zgodi. V glavi se mi je zatemilo, a imela sem majhne otroke, za katere sem morala skrbeti, in si nisem mogla privoščiti šibkosti.«

Dema se je nato z otroki nastanila v majhni provizorični koči blizu moževe njive. Nekaj sorodnikov ji je priskočilo na pomoč z nekaj riža in blazino.

Otožno nadaljuje: »Dnevi so minevali, mož pa se ni nikoli vrnil pogledat, kako nam gre. Začela sem sprejemati majhna dela, kjerkoli sem mogla, da bi zaslužila za hrano in oblačila za otroke. V hišah sem pomivala posodo in pomagala družinam pri gospodinjskih opravilih za skromno plačilo.

Vera raste z molitvijo

Spominjam se, da sem bila nekega dne zelo potlačena, saj je bilo zelo mrzlo, mi pa nismo imeli niti ene odeje. V molitvi sem zavpila k Bogu in spraševala o Njegovi ljubezni. Čudežno – že čez nekaj minut se je na mojem pragu pojavil sorodnik z veliko, toplo odejo. Od tistega dne naprej je moja vera postajala močnejša.«

Življenje samohranilke je bilo za Demo zastrašujoče, toda njena pogum je s časom le rasel. Izzivi so bili resnični; vzdihne, ko se spominja: »Bili so dnevi, ko so moji otroci šli v šolo lačni, ker doma ni bilo hrane.

Kot materi mi je bilo to izjemno težko. Včasih niso imeli čevljev ali uniforme za šolo. Pogosto so me spraševali, zakaj se tako trudimo, in bilo je skoraj nemogoče malim otrokom razložiti ceno vere.

Toda moje hčere so preživele vse stiske, in ko so odraščale, so začele vedno bolje razumeti Jezusa. Kadarkoli so me videle moliti, so se pridružile. Večkrat so celo one tolažile mene.«

Demino življenje je bilo nenehni preizkus vere. Pojasnjuje: »Čeprav so mi nekateri ljudje v skupnosti občasno pomagali, sem vse življenje doživljala izolacijo in družbeni bojkot s strani večine. Nekateri se mi še vedno posmehujejo, ker sledim Jezusu, in nočejo stopiti v mojo hišo ali se mi približati.«

Zdaj, ko so Demine hčere odrasle, sta se dve poročili v budistični družini, dve živita samostojno, peta pa živi z njo. Končala je šolanje in trenutno išče službo. Kljub temu mora Dema še naprej trdo delati, da si služi za preživetje.

Pomoč lokalnih partnerjev OD

Lokalni partnerji OD so pred nekaj meseci prek njenega lokalnega pastorja stopili v stik z Demo in ji zagotovili sredstva, da je lahko odprla majhno trgovinico.

Radostno pripoveduje: »Najlepša hvala za trgovinico. Zdaj lahko zaslužim približno 300 BTN (približno 3 USD) na dan, kar mi je v ogromno pomoč. Že sem odplačala večino svojih dolgov.

Pomagali ste nam tudi s hrano za družino in plačali šolnino moje hčere. Ne morem se vam dovolj zahvaliti za vse, kar ste storili zame.«

Toda storiti je treba še veliko več; Dema se tudi zdaj ni prenehala nadejati, da se bo njen mož spremenil. Njena vera ostaja neomajana. Prosi za več molitev: »Prosim, molite za mojega moža. Naj mu Gospod odpre oči, da nekega dne spozna Njegovo resnico in ljubezen.

Prosim, molite tudi za moje hčere, da bi rasle v veri.« Upa, da bo nekoč imela svoj dom, saj je prostor, kjer trenutno biva, začasen, in kmalu bo morala oditi.«

Čeprav ni zelo izobražena, počasi bere Sveto pismo in zna več odlomkov na pamet. Njene prošnje za molitev so preproste in iskrene, toda s tihim prepričanjem, ki pusti trajen vtis, doda: »Sveto pismo zelo jasno pravi v 1. Samuelovi knjigi 2,2, da ni nikogar, kot je naš Bog. To sem spoznala še globlje, ko sem med zaprtjem zaradi covida začela proučevati Razodetje. To spoznanje mi je dalo toliko zaupanja v mojo vero.

Zahvaljujem se Jezusu, ker nam govori skozi svojo besedo in ni nikogar, kot je On.«

*Ime je spremenjeno iz varnostnih razlogov.