Rojena v vero, ki so jo izoblikovale stiske – Sanam v Srednji Aziji

Afganistan Srednja Azija Begunstvo Otroci Pričevanje Skrivni verniki Ženske

Sanam je nekdanja muslimanka, ki živi v Srednji Aziji. K veri je prišla po zaslugi tete, danes pa podpira afganistanska dekleta in ženske.

Rojena v vero, ki so jo izoblikovale stiske – Sanam v Srednji Aziji
Ko je Sanam slišala, da so v njeni državi afganistanski begunci, je želela podpreti dekleta.

Sanam je nekdanja muslimanka, ki živi v Srednji Aziji. K veri je prišla po zaslugi tete, danes pa podpira afganistanska dekleta in ženske.

Sanam (ime je spremenjeno) se je rodila v muslimanski družini v Srednji Aziji, a pravi, da starša islamu nista bila enako predana. »Mama je bila stroga muslimanka in je molila petkrat na dan, oče pa je bil precej bolj liberalen,« pravi.

Njena zgodnja leta je zaznamovala negotovost. »V naši državi smo imeli veliko težav,« se spominja Sanam in pojasnjuje, da je »morala družina zaradi dela v drugo državo«. Gospodarske razmere so postale tako težke, da družina ni mogla pokriti stroškov. Ni jim preostalo drugega, kot da so se odselili iskat delo, pri tem pa so upali na pomoč sorodnikov ali bližnjih prijateljev.

»Mama nas je vse silila, da smo vsak večer recitirali poglavje iz Korana.«

Sanam

V novem kraju sta se verski in družinski pritisk še okrepila. »Mama je dobila živčne težave in je v veri postala še bolj toga.« Vsak večer je potekal v znamenju verskih dolžnosti: »Vse nas je silila, da smo vsak večer pred spanjem recitirali poglavje iz Korana.« Pravilo je bilo preprosto: če so otroci ponovili verz, so smeli spat, če ne, niso smeli.

Dom, razklan v bolečini

Družino je zaznamovala še ena stiska. »V naši družini je bila težava. Oče je bil alkoholik.« Ko je pil, se spominja Sanam, »je postal zelo jezen in se je z mamo prepiral za vsako malenkost«. Vendar slika ni bila enoplastna. »Ko pa ni pil, je bil najboljši človek na svetu.«

To nasprotje je pustilo globok pečat. »V našem življenju pa je zevala velika praznina – očetovo pitje.« Družinsko življenje je bilo nepredvidljivo in je bilo odvisno od tega, ali je oče pil oziroma ali je imel službo.

Starša sta trdo delala, da bi preživela. »Starša sta delala v zasebni hiši. Mama je opravljala gospodinjska dela, oče pa je delal zunaj hiše. Tako sta nas preživljala.« A za mamo je bilo težko. »Mama je bila zaradi dela tam zelo žalostna,« še posebej zato, pojasnjuje Sanam, ker je družina, pri kateri je delala, nanje gledala zviška ter staršem in Sanaminim bratom in sestram namenjala boleče besede.

Mami pa ni preostalo drugega, kot da je ostala. »Potrebovali smo denar. Mama je jokala in delala, ker je morala nekako shajati.« Ko se je življenje nekoliko izboljšalo, »smo se vrnili v domovino«.

Molitev za pravo pot

Tudi doma so se težave nadaljevale. »V lastni državi nismo imeli doma,« zato je družina živela v najemu. Sanam pravi, da je imel oče »slabo in težko otroštvo« in da je »še naprej pil«. Prepiri so bili vse pogostejši, mama je še naprej delala, oče pa si je vedno znova našel delo, spet začel piti in službo izgubil.

»V lastni državi nismo imeli doma.«

Sanam

Sredi vsega tega je mama molila z vprašanjem. »Kadar koli je mama začela moliti, je imela za Boga vprašanje.« Njena molitev je bila neposredna: »Če si pravi Bog, me ohrani trdno v svoji veri. Če pa nisem na tvoji poti, se mi razodeni.«

Teta, ki je govorila o Kristusu

Prva prelomnica je prišla po teti. »Moja teta je bila že kristjanka in je meni in sestri pripovedovala o Kristusu.« O tem ni govorila doma, temveč »naju je peljala na igrišče«. Ko je Sanamina mama to odkrila, je sestri rekla: »Draga sestra, spoštujem tvoje prepričanje, a te rotim, ne govori tega mojim otrokom.«

Teta je kljub temu nadaljevala. »Teta je ni poslušala in nama je spet pripovedovala o Kristusu, jaz pa sem jo prosila, naj mi pove več.« Sanam pravi, da je kot otrok v sebi začutila »posebno toplino« in teti zastavila zahtevno vprašanje: »Če verjamem v Kristusa in zagledam kačo, me bo rešil?« Teta je odgovorila, da Kristus to zmore, in Sanam pravi, da je »pogledala v nebo in v srcu verjela«.

Tisti večer pa se je vrnila stara navada. Mama jo je vprašala, ali bo recitirala iz Korana. Navzven je Sanam privolila, v sebi pa je molila k Jezusu.

Ogrlica in uslišana molitev

Naslednji pomemben trenutek je prišel po majhnem predmetu, ki ga je našla med igro. »Nekega dne, ko smo se igrali zunaj, sem našla ogrlico z Jezusovo podobo. Obdržala sem jo pri sebi, dokler se nismo vrnili v našo državo. Starša seveda nista vedela.«

»Našla sem ogrlico z Jezusovo podobo.«

Sanam

Ko je moral oče pozneje zaradi dela v tujino, mu je Sanam Kristusovo podobo položila v kovček in molila: »Jezus Kristus, pazi na mojega očeta, varuj ga in ga varno vrni k nam.« Bila je še otrok, a to molitev je povezala s skrito ogrlico.

Ko se je oče vrnil, je prišel k njej z ogrlico v roki. »Kar si prosila, se je zgodilo. Tukaj sem, z vami.« Sanam pravi: »Bila sem zelo srečna.«

Spremenjena družina

Ta trenutek je odprl vrata. »Takrat je mama privolila, da smo smeli k teti. Ta me je peljala v krščansko skupino.« Sanam pravi: »Tam smo poslušali krščanske nauke, sprejela sem Kristusa, mama pa se je postopoma umirila.«

Čeprav je družini še vedno primanjkovalo denarja, so našli način, da so še naprej obiskovali tabore. »Seveda nismo imeli sredstev, da bi šli tja, in nismo imeli dovolj denarja za stroške, a mama je rekla, da lahko nadaljujemo.« Pozneje sta »oče in nato še mama postala verujoča. Zdaj smo Kristusova družina.«

V službi afganistanskih deklet

Ko je Sanam slišala, da so v njeni državi afganistanski begunci, je želela izvedeti, kaj se dela za podporo dekletom. Danes jim pomaga sama. »Delam z afganistanskimi dekleti, skupaj kuhamo in se ukvarjamo s športom.«

»Podpiramo afganistanska dekleta. Ko je bila v njihovi državi vojna, smo opazili, da je k nam prišlo veliko afganistanskih družin.« Fantje so se lahko ukvarjali s športom, Sanam pa je začutila, da mora nekaj storiti. »V srcu sem začutila, da moramo pomagati afganistanskim dekletom.«

Najprej je druge prosila za stike, nato se je z dekleti srečala. »Dekleta so bila zelo vesela, ko so izvedela, da lahko skupaj telovadimo.« Šport je postal način za druženje, gradnjo zaupanja in odkrivanje globljih potreb.

Kaj nosijo afganistanska dekleta

Sanam afganistanska dekleta opisuje kot »zelo močna« in pravi: »Že od otroštva so videla veliko trpljenja in stisk.« Mnoga so zelo prestrašena, držijo se na distanci in imajo zaprta srca.

»Z dekleti ne ravnajo kot s človeškimi bitji in niso enakovredna fantom.«

O položaju žensk in deklet v Afganistanu govori z veliko nujnostjo. »Z njimi ne ravnajo kot s človeškimi bitji in niso enakovredna fantom.« Pravi, da mnoge ne smejo v šolo ali na univerzo, ne morejo svobodno delati in so pogosto odvisne od moških, ki odločajo o njihovem življenju. »Živijo kot mrtve, kot da jih ni.« Sanam pravi, da odvisnost od moških zadeva denar, gibanje in izobraževanje.

Tudi poroka pogosto ni svobodna izbira. »Oče je glava družine in odloča namesto deklet. Dekle samo nima pravice izbirati.« Včasih, pravi Sanam, dekle moškega pred poroko vidi le enkrat ali pa ga zares spozna šele na poroki. »In v prvih dneh zakona sta si kot tujca.«

Otroci kot lastnina

Sanam deli eno od pričevanj iz svoje službe. »Imam pričevanje o nekem afganistanskem dekletu.« Njen oče je bil odvisnik in hazarder. »Pri igrah na srečo mu je zmanjkalo denarja, zato je zaigral svojo hčer.« Mama je slišala, kaj se je zgodilo, in v grozi, kaj se bo zgodilo s hčerjo, z njo pobegnila v sosednjo državo.

Sanam pravi, da so dekleta, ki jih prodajo mlada, lahko prisiljena v poroko in z njimi ravnajo »kot s sužnjami. Že od zelo zgodnjih let kot sužnje opravljajo vsa gospodinjska dela.«

Vera pod pritiskom

Za afganistanska dekleta lahko to, da postanejo kristjanke, prinese dodatno tveganje. »Zanje je velik izziv verovati v Kristusa. Ker starši za to ne smejo vedeti.« Sanam pravi, da dekleta postavljajo veliko vprašanj, ker iščejo in morda še nikoli niso izkusila prave ljubezni.

Ko slišijo za Kristusovo ljubezen, so »nad to ljubeznijo zelo navdušena«. Sprašujejo: »Zakaj naj bi se ljudje imeli radi? Zakaj me Bog ljubi?« Z odprtimi pogovori zanimanje raste, vero pa pogosto ohranjajo v skrivnosti. Sanam pravi, da jo morda zaupajo le nekomu, ki mu popolnoma zaupajo, ne pa sorodnikom ali ljudem okoli sebe.

»Zakaj naj bi se ljudje imeli radi? Zakaj me Bog ljubi?«

Posledice so lahko hude. »Če afganistanska dekleta verujejo v Kristusa in to kdo v Afganistanu izve, bodo kaznovana.« Sanam pravi, da je v Afganistanu posledica lahko smrt. V drugi državi je svobode morda nekoliko več, a pritisk ostaja: družine lahko dekleta vržejo iz hiše, jih imenujejo nevernice in govorijo, da so jim prinesla sramoto.

»Pripravljena sem si zlomiti tisoč kosti, a v Afganistan se ne vrnem.«

Sanam pravi, da je deportacija eden največjih strahov. Spominja se zgodbe, v kateri so se afganistanska dekleta tako bala vrnitve, da so skočila skozi okno stanovanja. »Zelo nenavadno se mi je zdelo, da se niso bala te višine, temveč da jih je bilo tako zelo strah vrnitve v lastno državo, Afganistan.«

Tudi v Srednji Aziji je življenje deklet zapleteno. Ujeta so med kulturami, pričakovanji družine in strahom pred zavrnitvijo.

Vizija svobode

Sanam pravi, da je življenje afganistanskih žensk izjemno utesnjujoče in omejujoče. »Oblačila, ki jih nosijo, morajo biti zaprta. Nimaš pravice visoko dvigniti glave.« Izkušnjo primerja s tem, da te vodi nekdo drug, »kot slepec, ki te prime za roko«.

Pa vendar vztraja pri drugačni viziji. »Ko verujemo v Kristusa, postanemo svobodni, in tudi afganistanska dekleta naj verjamejo, da so v veri svobodna, in to odločitev sprejmejo svobodno.« Če družina dekle zavrne, lahko po Sanaminih besedah krščanska skupnost postane širša družina: »lahko jim odpremo svoja vrata.«

Kako moliti

Molite za afganistanska dekleta, da bi Bog odstranil velik strah, ki je navzoč v njihovem življenju, in jim podaril mir.

Molite, da bi Bog v njihova srca zasadil ljubezen in jim pomagal, da bi razumela in sprejela Božjo brezpogojno ljubezen do njih. Da bi pognala globoke korenine vere.

Molite za vse afganistanske ženske – da bi jim Bog izkazal svojo ljubezen na načine, ki jih lahko razumejo.

Molite za več svobode za afganistanske ženske in dekleta. Da bi razumele, kaj je svoboda, in spoznale, da niso več orodje, ki ga drugi uporabljajo – da imajo v Božjih očeh dostojanstvo in so enakovredne.

Naj Bog po partnerjih organizacije Open Doors blagoslovi afganistanske begunke, da bi resnično začutile Božjo ljubezen in spoznale njegovo varstvo.

17.11.2026 – Molite za krščanske otroke v Afganistanu

1 Jn 5:4
09.11.2026

Adam pojasnjuje, kakšne so trenutne razmere za afganistanske kristjane

29.10.2026

»Pustite otročiče priti k meni«

26.10.2026

“Potrebujemo le kraj, ki bi mu lahko rekli dom” – afganistanski begunec Hamid

23.10.2026

Dalerjeva zgodba o strahu, nevarnosti in Božji moči v Afganistanu

16.10.2026 – Molite s kirgiškim pastorjem Dmitryjem Golovinom

1 Tes 5:11

15.10.2026 – Molite za cerkev v Srednji Aziji

Ps 58:2-3

14.10.2026 – Molite s cerkvami pod policijskim nadzorom v Srednji Aziji

2 Tim 1:7

13.10.2026 – Molite z gluhimi v Srednji Aziji

Iz 35:4-5

12.10.2026 – Molite z verniki v Turkmenistanu

Ps 94:11
15.09.2026

Od skrivne vere do skrivnega krsta v Srednji Aziji

03.09.2026

Talibani streljali na protestnice v Afganistanu