“Potrebujemo le kraj, ki bi mu lahko rekli dom” – afganistanski begunec Hamid

Zgodba Hamida, afganistanskega kristjana, ki živi v senci deportacije in podpira begunce v Srednji Aziji.

Hamid* je mlad Afganistanec, star nekaj čez trideset let. Zapustil je svojo rojstno državo in zdaj živi v negotovosti v Srednji Aziji. Že leta on in njegova družina živijo kot migranti v Srednji Aziji, s seboj pa nosijo spomine na Afganistan, pritiske razseljenosti in drago upanje vere. “V najtežjih časih se je Jezus pokazal,” pravi. “Gre za mir, ki smo ga potrebovali v svojem srcu in nam ga je podaril zastonj.”

Odraščanje v svetu strahu in nadzora

Ta mir ni prišel zlahka. Hamid opisuje svoje otroštvo v Afganistanu kot življenje, ki ga je oblikovalo pritiskanje, strah in brezpogojna poslušnost. “Karkoli so rekli, si moral preprosto sprejeti,” se spominja. “Ne sprašuj o svoji veri. Ne sprašuj, zakaj moram nekaj početi.” Po njegovih besedah vera pogosto ni bila predstavljena kot ljubezen, ampak kot strah: “Ukvarjajo se samo s tem, kako te prestrašiti, kako se je treba Boga bati.”

“Karkoli so rekli, si moral preprosto sprejeti.”

Za dekleta in ženske so omejitve po njegovih besedah še težje kot za moške in fante. Izobraževanje za dekleta se konča zgodaj, izbire so omejene, varnost pa ni nikoli zagotovljena. “Nimajo nobenih izbir,” pravi. “Edino, za kar lahko molijo, je, da jih nekdo osreči in si jih izbere [za ženo].” Govori o bolečini, ki jo nosijo tiho, ker “nihče noče deliti tega trpljenja s sorodniki, da bi se tudi oni počutili slabo. Bolečina preprosto otrpne v njihovem srcu.”

Nevarnosti, ki jih opisuje, so hude, še posebej za tiste brez moči. Ranljivi so lahko tako fantje kot dekleta, navadne družine pa pogosto nimajo nobene zaščite. “Če se kakšen mogočen moški zainteresira za fante ali dekleta, jih bodo zagotovo ugrabili,” pravi Hamid. “Ti kot navaden človek ne moreš narediti ničesar.”

Odkritje Boga ljubezni in miru

V ta svet je po Hamidovih besedah prišla drugačna podoba Boga. Na univerzi se je začel učiti o različnih verstvih. Ko je prišel do krščanstva, mu je ena stvar ostala v srcu: “Jezus ni nikogar silil, da bi ga čaščil.” V Jezusu ni videl prisile, ampak povabilo. “On preprosto prinese mir,” pravi Hamid. “Bog je ljubezen.”

“Jezus ni nikogar silil, da bi ga čaščil.”

To odkritje ga je spremenilo. “Ko sem bral Sveto pismo, mi je odprlo oči,” pravi. “Preprosto to začutiš po Svetem Duhu, ki pride v tvoje srce.” Tudi molitev je postala nekaj novega – ne obred, ki ga ni razumel, ampak pogovor. “Jezus preprosto reče, moli k meni za tisto, kar potrebuješ, preprosto deli z njim dobre in slabe stvari, to je navaden pogovor z Bogom, nebeškim Očetom.”

Izbira Jezusa kljub ceni

Spreobrnitev v krščanstvo pa je prinašala nevarnost. V svoji družini je bil Hamid prvi, ki je sledil Jezusu. Sprva je bil odziv zanj težko sprejemljiv. “Moja družina je rekla, da sem naredil nekaj res napačnega,” se spominja. Vendar se je odločil, da se bo vedno znova vračal z ljubeznijo. “Kot kristjan mi [Jezus] govori, naj vedno prvi pristopim, da se opravičim, pogovorim in vzpostavim mir.” Sčasoma, pravi, “je Jezus dotaknil tudi njihova srca in hvala Bogu, moja družina je zdaj tudi krščanska.”

V Afganistanu lahko spreobrnitev stane vse, pravi. “Če kdo izve, nas bo z veseljem ubil,” pravi. “Kot kristjan se tam igraš z življenjem.” Kljub temu pa je vera spremenila njegov pogled celo na smrt: “Ko toliko razumeš o Jezusu, je manj strahu pred zemeljsko smrtjo ali trpljenjem, ker vemo, da bo tisto, kar nas čaka, zagotovo lepše od tega tukaj.”

Vera, ki mora ostati skrita

Za afganistanske kristjane preživetje pogosto pomeni tajnost. Kristjani morda navzven sledijo lokalnim pričakovanjem, v sebi pa molijo k Jezusu. “V svoji glavi kličem svojega Boga Jezus,” pravi, a tega ne izreče javno. To je preveč nevarno.

V Srednji Aziji je življenje varnejše kot v Afganistanu, a daleč od varnega, pravi Hamid. Afganistanski kristjani se še vedno soočajo s sumničavostjo, omejenimi zaposlitvenim možnostmi in stalnim strahom pred deportacijo. “Vedno smo izpostavljeni nevarnosti deportacije,” pravi. Če bi jih kot kristjane deportirali v Afganistan, “smo že mrtvi.”

V Srednji Aziji je življenje varnejše kot v Afganistanu, a daleč od varnega.

Spominja se ene noči, ko je prišla policija, medtem ko so bili on in skupina vernikov zbrani skupaj. “Edino, na kar smo lahko mislili, je bil beg,” pravi. Strah je bil intenziven. Toda nato, pravi, “[Bog] nam je odprl vrata za beg, skozi zid.” V temi so pobegnili skozi naliv. “Bila je res res dobra izkušnja čudeža,” pravi Hamid, “razumeli smo, da ko je Bog s tabo, se ti nič slabega ne more zgoditi.”

Beg za las in grožnja deportacije

Deportacijske racije so med Afganistanci ustvarile vsakdanji strah. Hamid pravi, da policija lahko pride na domove, vzame enega člana družine in ga nato prisili, da pokliče preostale. “Ne bodo ujeli samo fantov, ujamejo tudi ženske, celo starejše,” pravi. Včasih je mogoče z denarjem kupiti začasno izpustitev, nikoli pa varnosti. “Če jim plačaš, te izpustijo,” pojasni, “ne za vedno, ampak za določen čas.” Za mnoge družine so zahtevani zneski nemogoči za plačilo. “Njih ne zanima tvoja družina, zanima jih samo denar.”

“Mnogi mladi jemljejo droge samo zato, da pozabijo na vse napetosti in težave v svojem življenju.”

Na tem ozadju Hamid podpira afganistanske begunce. Verjame, da so mladi Afganistanci ključ do sprememb. “Z vlado ne moremo narediti ničesar,” pravi, “lahko pa spremenimo, kako mladi gledajo na stvari.” Mnogi mladi nosijo globok pritisk: pomanjkanje izobrazbe, brezposelnost, odgovornost za preživljanje in strah pred prihodnostjo. “Mnogi mladi jemljejo droge samo zato, da pozabijo na vse napetosti in težave v svojem življenju,” pravi Hamid. A droge, dodaja, “samo povečajo njihove težave, ne prinašajo odrešenja.”

Hrepenenje po kraju, ki bi mu lahko rekli dom

Tisto, po čemer Hamid najbolj hrepeni, je stabilnost. Želel bi si priložnosti, da si ustvari družino, a živi brez trajne varnosti. “Ne moremo se vrniti v Afganistan, a tudi tukaj ne moremo ostati,” pravi. “Potrebujemo le kraj, ki bi mu lahko rekli dom, in da bi živeli normalno življenje. Da bi tam lahko molili in lažje slavili Boga.”

Hamidovo upanje je zgraditi družino vere za druge, ki so razseljeni, prestrašeni in iščejo – v državi, ki je ne more imenovati dom.

Podpora partnerjev Open Doors je naredila praktično razliko, vključno z zagotavljanjem hrane in oblačil, izobraževanja, biblijskih študijev in varnega zavetišča.

Molite

Molite, da bi afganistanska srca “stopila Božja ljubezen.”
Molite za izobraževanje mladih, še posebej deklet, ker “če bodo bolj izobražene, bodo lahko bolj odprte in bodo lažje razumele resnico.”
Molite za podzemno cerkev, “da bi bila skrita” in “da bi bila varna in neopažena.”
Molite proti deportaciji. Molite za kraj, kamor se skriti, ko se začnejo racije.
Molite za Hamidovo službo med Afganistanci, ki “resnično potrebujejo, da so ljubljeni, da so slišani.”

*Ime je spremenjeno iz varnostnih razlogov.