Vse, kar si želimo, je, da se ubijanje v Nigeriji in Afriki ustavi – zgodba pastorja Josiaha

Pastor Josiah je v nasilju na severu Nigerije izgubil ženo in tri sinove. S pomočjo travmatološke oskrbe, molitve in Božje milosti najdeva ozdravljenje in pogum, da še naprej služi svoji cerkvi.

“Tukaj v tem grobu leži 22 ljudi, ki so bili ubiti. Vsi so bili kristjani. Tako kot sta bili ubiti moja žena in moji otroci. Vse, kar si želimo, je, da se ubijanje kristjanov v Nigeriji in Afriki ustavi.”

V majhni podeželski vasi na severu Nigerije pastor Josiah stoji ob svoji hčeri Salami* na robu množičnega groba, kjer je ravno vodil vaščane v času spomina na vse, ki so jih izgubili. Množični grob je preprost, na poljih ob robu vasi, označen s kamni, zloženimi v obliko križa na sredini. Ta oče in hči vesta, kaj ta skupnost čuti. Izgubila sta mnoge člane lastne družine v istem nasilju – ekstremizmu, ki trenutno oblegá dele podsaharske Afrike.

Mučeniki

“Rowland je rad pel v cerkveni skupini. Ne glede na to, v katero cerkev je šel, se jim je pridružil in pel,” pravi Josiah, ko govori o enem od svojih sinov in pregleduje dragocene družinske fotografije.

“Jonathan ni bil nikoli len, vedno je bil na nogah in se ukvarjal z nečim. Bil je zelo delaven.

“Timothy je bil tih človek. Vedno je bil miren in iznajdljiv.

“To je moja najljubša fotografija moje žene in mene skupaj, bila je prva slika naju kot poročenega para.” Josiah se ustavi in zre v fotografijo. Po dolgem premoru nadaljuje: “Moja žena je bila pridna ženska. Bila je gostoljubna – nihče ni prišel v hišo, ne da bi se mu posvetila. Bila je obzirna do te mere, da mi je pustila sijati v javnosti, medtem ko je sama skrbela za naš dom. Njeno duhovno življenje me je navdajalo s ponosom. Njena najljubša pesem je govorila: ‘O Jezus, studenec miru in počitka. Tvoje ime mi je v tolažbo. Kakršno koli trpljenje me doleti na tem svetu, kakršno koli zlo sovražnik načrtuje, moje srce ne bo vznemirjeno. Kajti v tvojem imenu najdem počitek in varnost.'”

Pastor Josiah se ustavi in začne jokati ob spominu na svojo ženo Rebekah in njune tri sinove.

“Je umrla?”

“28. novembra 2022 me je zbudil zvok streljanja, ki je obdajal hišo. Preden sem se zavedel, so preplezali ograjo in vdrli na naše dvorišče. Ko je moja žena zaslišala strele, je stekla v dnevno sobo. Tam so jo ustrelili.”

Pastor Josiah pripoveduje o grozljivih dogodkih napada na njegovo podeželsko kmetijsko vas v zvezni državi Kaduna na severu Nigerije. Napad je del neusmiljenega nasilja, ki ga po vsej državi izvajajo radikalizirani pripadniki etničnega plemena Fulani. Vsako leto v tem uporu umorijo na tisoče ljudi; ugrabilbe so prav tako vse pogostejše. Kristjani, zlasti verski voditelji, kot je pastor Josiah, so pogosto ranljive tarče.

Pastor Josiah nadaljuje: “Ves čas sem slišal glasove v fulanskem jeziku, ki so govorili: ‘Odpri vrata.’ Ko sem to storil, so me zgrabili za roke, me zvezali, odpeljali ven in me položili na tla. Moja dva sinova sta že ležala tam z zvezanimi rokami. Tudi mojo najstarejšo hčer Salamo so odpeljali z nami.

“Hodili smo vso noč in se nismo ustavili do 7. ure zjutraj, ko smo prišli do njihovega tabora.”

“Ko so nas vodili z našega dvorišča, sem slišal Rebekah jokati: ‘Umrla bom, umrla bom!’ Toda bil sem nemočen; v tistem trenutku nisem mogel storiti ničesar.

“Ugrabitelji so nas odpeljali in začeli smo hoditi v grmičevje. Hodili smo vso noč in se nismo ustavili do 7. ure zjutraj, ko smo prišli do njihovega tabora. Ves čas sem razmišljal o Rebekah. Je umrla? Je še živa?”

“Sledite Jezusu. Kje je zdaj?”

“Ko smo prispeli, je prišel vodja in jim naročil, naj me, pastorja, ne pretepajo. Povedal sem jim, da ne bom zbežal, saj so vzeli tudi moje otroke,” pravi Josiah, ko se spominja podrobnosti dneva, ki je za vedno spremenil njegovo življenje. “Medtem ko smo hodili, sem se že odločil, da bom sprejel vse, kar pride.

Družina je v ujetništvu preživela dva meseca in dva tedna, v katerih so se soočali s hudimi preizkušnjami: “Bilo je izjemno mrzlo, hrane smo imeli malo in zboleli smo. Zjutraj so nam dali fižolove pogačice v plastenki vode in to je bilo vse, do približno 8. ure zvečer, ko so nam dali koruzo z juho. Raztresli so jo po tleh, kot da bi bili živali. Pustil sem, da so jedli moji otroci, in ko so končali, sem pojedel, kar je ostalo. Vsi moški smo bili zvezani, tudi ko smo spali.

“Na neki točki so nekateri ujetniki prepričali moja dva sinova, naj poskusita pobegniti.” Ko so skrajneži odkrili njun načrt, so ju znova zvezali tako tesno, da so jima preprečili pretok krvi v rokah. “Po treh urah so bile roke enega od mojih sinov tako otečene, da ni mogel jesti. Moral sem ga hraniti in kopati, ker sam ni mogel storiti ničesar.

Josiah in njegova družina v rokah ugrabiteljev niso doživljali le fizičnega nasilja in trpinčenja. “Ugrabitelji so se nam posmehovali,” se spominja Josiah. “Rekli so: ‘Sledite Jezusu. Kje je zdaj?’ Rekli so, da bi se jim morali pridružiti in služiti Alahu.

“Vsak dan so zbirali dekleta, da so jih učili Koran. Enkrat so nam rekli, da se ga bomo morali naučiti vsi, toda odločil sem se, da bom zavrnil – v mislih sem razmišljal, da ko bi prišla na vrsto moja ura [da se ga naučim], bi lahko prišlo do težav. Toda Bog je tako dober, niso se nas dotaknili.

Bilo je jasno, da so bili skrajneži sovražni do krščanske vere. Že sam videz molitve je lahko pomenil smrt. “V ujetništvu so bili med nami tudi nekateri muslimani. Ko je bil čas za molitev, so jim razvezali roke, da so šli molit, toda nam kristjanom tega nikoli niso dovolili,” pravi pastor Josiah. “Ker so ugrabitelji vedeli, da sem pastor. Če sem samo sklonil glavo, so že začeli govoriti: ‘Moli se!’ Uperili so orožje vame. Molili smo lahko le v svojih srcih. Celo ko je eden od kristjanov umrl, je njegova družina prosila, da bi lahko molil. Toda ugrabitelji so zavrnili.”

“Sprašujem Boga: ‘Zakaj?'”

Januarja so ugrabitelji pastorju Josiahu povedali, da pošiljajo njegova dva sinova ponj, da prineseta odkupnino za njihova življenja.

“Tisti dan sem sinovoma dal svoj obrok hrane in jima povedal, na koga naj se obrneta, ko prideta domov, da nam pomaga. Ugrabitelji so ju odpeljali na motorjih in odšli. To je bilo zadnjič, ko sem ju [svoja sinova] videl.

“Na dan, ko sva bila s hčerjo izpuščena, so mi povedali, da je bila naša odkupnina plačana skupaj z motornim kolesom, ki so ga ugrabitelji zahtevali. Pustili so naju ob cesti in od tam sva s hčerjo peš krenila nazaj proti vasi. Moj brat naju je zagledal, odvrgel stvari, ki jih je prevažal na svojem kolesu, in naju odpeljal domov.

“Vprašal sem ga, kje sta moja sinova, toda rekel mi je, naj počakam, dokler ne pridemo domov.

“Počutil sem se, kot da se mi svet ruši, kot da sem sam s to bolečino.”

“Tisti dan so mi povedali, da sta moja fanta, Jonathan in Timothy, bila ubita s strani ugrabiteljev [ko so ju poslali po odkupnino].” Ne da bi vedel, je bilo ravno tisto mesto, kjer je pastor Josiah sprva vprašal brata za sinova, točno tisto mesto, kjer so našli njuni trupli.

Sprva so pastorja Josiaha in Salamo odpeljali v mesto Kaduna, da bi si opomogla. Toda medtem ko sta bila tam, sta prejela novico, da je bil ubit Josiahov mlajši brat. Žalost se je kopičila, ko je ena izguba sledila drugi, saj je julija 2025 družino znova doletela tragedija. Drug Josiahov sin, Rowland, je bil ugrabit in ubit, ko je opozarjal na nov napad na njuno vas.

Kot Job v Svetem pismu Josiah tarna: “Počutil sem se, kot da se mi svet ruši, kot da sem sam s to bolečino. Ves čas sem razmišljal: ‘Zakaj se je vse to zgodilo prav meni?’ Ko se spomnim Rebekah in lepega življenja, ki sva ga imela skupaj, sprašujem Boga: ‘Zakaj?'”

“Jok je postal del mene”

Josiah je moder. Kot cerkveni voditelj ve, da so njegova vprašanja del procesa žalovanja. “Naravno je, da človek veliko razmišlja, ko se mu kaj takega zgodi,” pojasnjuje. “In da sprašuje Boga, tudi kot pridigar, zakaj je dovolil, da se to zgodi.”

Na srečo partnerji Open Doors hodijo z njim in njegovo hčerjo. Zahvaljujoč vašim molitvam in podpori lahko dostopata do travmatološke oskrbe v travmatološkem centru v Nigeriji, ki ga podpira Open Doors. Pastor Josiah prejema individualne travmatološke razgovore s Philipom*, prostovoljnim travmatološkim oskrbovalcem. Vsako leto travmatološki oskrbovalci, kot je Philip, v centru delajo s tisoči kristjani, ki so utrpeli nasilno preganjanje zaradi svoje vere, in jim pomagajo začeti čustveno in duhovno okrevati.

“Ko sem ušel, sem živel z jezo in sovraštvom. Hotel sem se boriti proti ugrabiteljem in se maščevati za to, kar so mi storili. Bil sem travmatiziran.” Karkoli je lahko sprožilec. “Včasih mi srce še vedno preskoči utrip, ko zaslišim glasen zvok,” pravi.

Svetovanje, ki ga je prejel, mu je neskončno pomagalo.

“Včasih mi srce še vedno preskoči utrip, ko zaslišim glasen zvok.”

“Če ne bi prišel na zdravljenje travm, bi mi slabe misli zasedile glavo,” deli Josiah, “toda po mojih obiskih v travmatološkem centru se počutim veliko bolje in moje srce je zdaj mirno. Jok je postal del mene – to je največja stvar, ki sem si jo odnesel od tod – da jok pomaga sprostiti bolečino.”

Josiah opisuje svojo izkušnjo ozdravljenja v travmatološkem centru:

“Ko sem prišel sem, se je jeza zmanjšala, grenkoba se je zmanjšala in prejel sem svobodo. Nauki o odpuščanju so me resnično okrepili in razbili vse negativne namere, ki sem jih imel v glavi. Spoznal sem, da je odpuščanje brez Boga skoraj nemogoče – če ne bi bilo Božje ljubezni in Svetega Duha, ki ti služi, ne moreš odpustiti.

“Toda odpuščanje mi je pomagalo, da sem se zelo ozdravil grenkobe in sovraštva, in odpustil sem jim. Zdaj lahko komuniciram z navadnimi Fulani v moji vasi, ker niso vsi vpleteni v to. In zdaj, ko vidim militantne Fulane, molim, da jim Bog odpusti, da jim pomaga odpreti oči, ker jih hudič tako nadzira, da ne vedo, kaj počnejo. Molim, da jih bo Bog pritegnil k sebi in iz njih naredil ljudi, ki oznanjajo evangelij.”

Kar se je pastor Josiah naučil v travmatološkem centru, zdaj prenaša na druge, ki so prav tako v bolečini. “Prihod sem je bil kot usposabljanje za moje delo. Pomagalo mi je, da se osredotočim na svoje delo s pogumom – okrepilo in opogumilo me je,” pojasnjuje. “Če ne bi prišel, ne bi imel trdne volje za nadaljevanje. Obupal bi, ker sem bil zlomljen, brez upanja. Razmišljal sem: ‘Se tako moja služba konča, v težavah?’

“Toda pogovori s pastorjem Philipom so mi pomagali uzreti prihodnost. Nauke o odpuščanju sem uporabil v situacijah s člani moje cerkve in pri pridiganju, in zdaj spodbujam člane svoje cerkve, da ko nekdo prehaja skozi bolečino, mu naj pustijo žalovati, namesto da ga ustavljajo, in če nekdo joka, naj mu dovolijo, da lahko ozdravijo bolečino, ki jo čutijo. Bog ima zame še stvari, ki jih moram narediti, in če bom premagal to preizkušnjo, me bo Bog popeljal tja, kamor me vodi. Toda ostati moramo pripravljeni, ker se napadi lahko ponovijo. Tudi če pridejo in me zdaj vzamejo, bom šel z njimi ali pa bodo naredili najhujše – to sem se odločil v svojem srcu.”

“Ubijajo kristjane”

Na žalost odločnost pastorja Josiaha ni pesimističen pogled, temveč resničnost, s katero se on in na tisoče drugih kristjanov soočajo na severu Nigerije in v drugih delih podsaharske Afrike. Ciljno nasilje pretresa temelje celotnih skupnosti in ogroža prihodnost Cerkve v teh regijah. Leta 2025 je bilo v podsaharski Afriki zaradi vere ubitih 4.491 kristjanov – v povprečju 12 vernikov na dan, od tega devet v Nigeriji.

Pastor Josiah deli svoj pogled in izkušnjo: “Napadi na kristjane naraščajo. Po mojem mnenju nas napadajo zaradi naše vere. Ubijajo kristjane. Ko so me vzeli, je bilo iz vprašanj, ki so mi jih postavljali ugrabitelji, jasno, da so prišli posebej po mene. Omenili so, da jim je ovaduh naročil, naj me napadejo, in pred tem sem že slišal govorice. Nekdo je prišel k meni in rekel: ‘Tisti drugi pastor je bil ubit; zdaj si edini ti ostal, da te ubijejo.’ In neka ženska mi je prišla povedat, naj odidem – dvakrat. Toda nisem hotel bežati – v skupnosti so bili še otroci in starejši.”

Verjame, da so njega in njegovo družino ugrabili zaradi odkupnine in zaradi njihove vere. “Tako se počutim, ker ti vzamejo denar, ti vsiljujejo svojo vero in ti preprečujejo molitev,” pojasnjuje. “Ugrabitelji so mi rekli: ‘Iz tvojih rok bomo dobili 50 milijonov nair (36.000 USD).’ Toda povedal sem jim, da nimam takšnega denarja.

“Ko vzamejo pastorja, je njihova miselnost, da bo cerkev plačala za njegovo izpustitev. Želijo, da ostanemo revni. Obstaja [krščanska] vas, ki so jo militanti prevzeli, in tamkajšnje ljudi so spremenili v sužnje. Do te mere, da skupnost ne more jesti, ne da bi jim militanti to zagotovili.

Kot odmev tisočev cerkvenih voditeljev v podsaharski Afriki pastor Josiah poudarja nujnost molitve in ukrepanja za prihodnost Cerkve. “Moliti moramo za vernike zaradi številnih stisk, s katerimi se soočajo,” pravi. “Kristjani se znajdejo v okoliščinah, pri katerih nimajo izbire, in ti dogodki omajejo vero vernikov. Eden moški, ki je bil ugrabit z nami, je jokal in govoril, da se bo odrekel Kristusa, da bo začel moliti Alaha.

“Nekatere ubijejo, druge pa podvržejo trpljenju. Poznam mnogo cerkva, kjer ne opravljajo več bogoslužja, ker so cerkvena poslopja uničena. Tisti, ki so jim porušili hiše v napadih, morajo iti in poskusiti začeti življenje na novo nekje drugje. Zaradi tega so nekateri naši otroci odšli v mesta in izgubljajo pot. Zaradi dogajanja so nekateri zdrsnili v revščino in žene so jih zapustile. Nekateri izgubljajo vero. In nekateri obupujejo, ko pride trpljenje – počutijo se, kot da je življenja konec, da ni nobenega upanja.”

“Molitve vernikov so me rešile”

Zahvaljujoč Bogu in podpornikom Open Doors je sredi nasilja upanje za našo preganjano družino v Nigeriji in po vsej regiji.

Pastor Josiah pravi, da ta podpora spreminja življenja vernikov, in izraža svojo hvaležnost: “Moji bratje in sestre v Kristusu, želim se vam zahvaliti za pomoč, ki ste jo namenili tistim, ki trpijo preganjanje in stiske. Iz srca se vam zahvaljujemo. Vidimo vaša sporočila, vidimo spremembe in Božjo moč v obliki vaših molitev in pomoči na mnoge načine. Srečen sem zaradi tega, kar počnete.”

Ima posebno sporočilo za vse, ki so molili in še naprej molijo za podsaharsko Afriko: “Tisti, ki molite, ne mislite, da vaše molitve niso čutene – so. Prek njih sem spoznal ljubezen vernikov. Molitve dosežejo kamor koli. Kajti prek molitve sem zmogel pobegniti iz grmičevja. Hudiča sem pogledal v oči, toda molitve vernikov so me rešile. V molitvi je moč. Zato prosim in molim, da nadaljujete s podporo prek vaših molitev in pomoči.”

Potreba po praktični podpori, vključno s travmatološko oskrbo, ki sta jo prejela on in njegova hči, se nadaljuje. “Še vedno je veliko ljudi, ki so doživeli te situacije in potrebujejo pomoč,” pravi Josiah. “Nekateri potrebujejo hrano ali zavetje. Nekateri potrebujejo šolnino za svoje otroke. In nekatere je treba poklicati in okrepiti s Svetim Duhom.

“Za tiste, ki v življenju nimajo upanja, je potrebno zdravljenje travm. Za tiste, ki še nosijo grenkobno in neodpuščanje zaradi tega, kar se je zgodilo, bodo prejeli pomoč prek tega programa, tako kot sem jo prejel jaz.”

Pomnožen učinek

Pastor Josiah ima zamisel, kako to uresničiti v svoji skupnosti. Svojega travmatološkega oskrbovalca Philipa je prosil, naj obišče njegovo vas in mu pomaga najti načine, kako zagotoviti travmatološko oskrbo številnim v njegovi občini, ki so prav tako travmatizirani zaradi nasilja in negotovosti. Na ta način se bo skrb, ki jo prejema pastor Josiah, pomnožila v njegovi skupnosti in pomagala prinesti ozdravljenje še mnogo več tistim, ki potrebujejo podporo.

Toda pastor Josiah razume, da takšno množenje ne bo enostavno. Ve, da dokler vodi cerkev, ostaja tarča. Prosi nas za molitve: “V grmičevju sem že čutil, da je z mano konec, zato sem se, ko sem prišel iz ujetništva, počutil, kot da Bog z mano še ni končal. Po Božji milosti sem še živ. Amuleti me ne bodo zaščitili, orožje me ne bo rešilo. Bog me varuje.

“Ker sem pastor, se mi lahko spet zgodi, saj je vas, v kateri zdaj pastoriram, prav tako pod napadi. Molite, da mi Bog da moč izpolniti obljube, ki sem jih dal, za delo evangelija. Od kar sem prišel iz ugrabitve, se držim Božje besede in prisegel sem, da bom nadaljeval z oznanjanjem Božje besede. Toda potrebujem molitve, da bi izpolnil Božji klic na mojem življenju. Prosim, molite, da bo moja družina stala ob meni in da končam v zmagi.”

Molite

Prosimo, molite za pastorja Josiaha in Cerkev v podsaharski Afriki

Molite za zaščito pred nadaljnjimi napadi za pastorja Josiaha, njegovo družino in njegovo cerkev.

Molite, da bodo čutili Božjo tolažbo in bližino, medtem ko še naprej žalujejo in se ozdravljajo. Molite, da se bodo spomnili Božje obljube – da je “blizu zlomljenim v srcu” – ob posebnih dnevih, kot so rojstni dnevi, obletnice in prazniki.

Molite za modrost za pastorja Josiaha, ko prinaša tisto, kar se je naučil pri travmatološki oskrbi, svoji cerkvi in drugim, ki so travmatizirani od nasilja.

Molite za Philipa, travmatološkega oskrbovalca pastorja Josiaha, ko potuje v Josiahovo vas. Prosite Boga, da ohrani Philipa na varnem in mu pokaže, kako ga bo uporabil, da prinese ozdravljenje in pomnoži Njegovo kraljestvo.

Molite za vse travmatološke oskrbovalce v centru Shalom. Molite za njihovo dobrobit in vztrajnost, ko poslušajo težke zgodbe, kot je zgodba pastorja Josiaha, in se odzivajo s sočutjem.

Molite za kristjane v podsaharski Afriki, ki toliko tvegajo, da sledijo Jezusu. Molite, da bo še mnogo več ljudi lahko prejelo travmatološko oskrbo, kot jo je prejel pastor Josiah.

Molite, da se bo svet še naprej prebujal, se zanimal za to nenehno nasilje in krivico ter ukrepal proti njima.

Molite, da bomo kot Kristusovo telo uslišali poziv pastorja Josiaha, da molimo za naše brate in sestre, ki sledijo Jezusu ne glede na vse.

*Imena so spremenjena iz varnostnih razlogov