Po pretresljivem napadu na cerkev se kristjani v Jordaniji sprašujejo, kaj jih še čaka

Jordan Napad na cerkev Terorizem

Pogrebno zborovanje v cerkvi v Jordaniji se je spremenilo v prizorišče groze, ko so oboroženi napadalci začeli streljati. Ubili so devet ljudi, približno 50 pa ranili. Preživeli in širša krščanska skupnost se zdaj spoprijemajo z žalovanjem, travmo in vprašanji o svoji varnosti. Kako lahko po takšnem nasilju najdejo upanje in varnost?

Po pretresljivem napadu na cerkev se kristjani v Jordaniji sprašujejo, kaj jih še čaka
Cvetje na grobovih ljudi, ki so umrli v napadu na cerkev.

Pogrebno zborovanje v cerkvi v Jordaniji se je spremenilo v prizorišče groze, ko so oboroženi napadalci začeli streljati. Ubili so devet ljudi, približno 50 pa ranili. Preživeli in širša krščanska skupnost se zdaj spoprijemajo z žalovanjem, travmo in vprašanji o svoji varnosti. Kako lahko po takšnem nasilju najdejo upanje in varnost?

Vožnja skozi jordansko puščavsko pokrajino deluje tiho in mirno. Pokrajino posejajo vasi. V teh skupnostih – kjer se sosedje med seboj poznajo in družine že stoletja živijo skupaj – pogosto prevladuje globoko prepričanje, da bodo ljudje v težavah stopili skupaj.

Tako je tudi v Hamoudu, vasi v jordanskem guvernoratu Karak v osrednjem delu države.

A v petek, 23. oktobra 2026, se je ta občutek varnosti razblinil. Oboroženi napadalci so začeli streljati pred grško pravoslavno cerkvijo sv. Jurija, kjer so se ljudje zbrali na pogrebu. Ko je bilo napada konec, je bilo devet ljudi mrtvih, približno 50 pa ranjenih. V ponedeljek, 26. oktobra, so med nadaljevanjem preiskave aretirali tri osumljence.

Cerkev je danes boleč opomin na to, kar se je zgodilo. Razbito steklo in sledi krogel so še vedno vidni. Območje varujejo policisti, oljke, ki že rodove obdajajo cerkev, pa ponujajo le malo tolažbe.

Za tiste, ki so bili tam, se napad ni končal, ko je streljanje prenehalo.

„Nihče ni pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo v cerkvi“

Odprta vrata so z verniki v tem delu Jordanije že dolgo povezana v molitvi. Nekateri člani naše ekipe so lahko izrazili spoštovanje in sožalje preživelim ter prisluhnili njihovim zgodbam.

Eden od preživelih je opisal, kako se je običajen pogreb spremenil v prizorišče groze. V njihovi skupnosti se moški med pogrebom po navadi zberejo zunaj, ženske pa vstopijo v cerkev. Ko je zaslišal strele, je bil zunaj. Najprej se je vrgel na tla.

Strelec je streljal naprej, se ustavil, da je ponovno napolnil orožje, in nato znova streljal. Priče so povedale, da je napadalec večkrat streljal v nekatere iste žrtve, da bi se prepričal, da so mrtve.

„Nihče ni pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo v cerkvi,“ je dejal.

Streljanje se je začelo blizu glavnega vhoda v cerkev. Po besedah enega od preživelih je ranjenemu uspelo zapreti cerkvena vrata in tako zaščititi približno 100 ljudi, zbranih v notranjosti. Napadalci so nato streljali v cerkvena okna.

Preživeli je prepričan, da bi bile posledice lahko veliko hujše, če bi napadalcem uspelo vstopiti v stavbo. Prišlo bi do pokola.

A medtem ko skupnost šteje izgubljena življenja in ranjene, se posledice napada kažejo tudi v neprespanih nočeh in občutku strahu.

„Tisti, ki so zagrešili te grozote, nimajo vere … nimajo morale.“

„Od streljanja zaradi groze, ki sem jo videl, še vedno ne morem normalno spati,“ je dejal. Jordanske oblasti kot verjetne storilce navajajo radikalce – jordanski kralj Abdulah II. je napadalce označil za „teroriste“ in „izobčence islama“ ter dejal, da skrajnežem v Jordaniji ne bodo dovolili delovati. A napad odpira vprašanje, ali se kristjani v Jordaniji še lahko varno zbirajo, molijo in celo žalujejo.

Napad je bil še posebej pretresljiv, ker kristjani in muslimani v Karaku že rodove živijo skupaj v miru. „To, kar se je zgodilo, je presenetljivo. S svojimi muslimanskimi brati v Karaku smo vedno živeli v miru,“ je dejal. Težko je razumel, kako je lahko kdo storil kaj takega. „Tisti, ki so zagrešili te grozote, nimajo vere … nimajo morale.“

Čeprav je Jordanija že doživela teroristične napade, med drugim islamistično skrajno nasilje v Karaku leta 2016, je napad na ljudi, zbrane na pogrebu v cerkvi, prišel nepričakovano. Poleg tega je Jordanija v regiji znana po tem, da večini kristjanov v veliki meri dovoljuje svobodno bogoslužje, zlasti tistim, ki pripadajo zgodovinskim Cerkvam, kot je pravoslavna.

Odziv, ki je prinesel pomiritev, a ni pregnal strahu

Za jordansko krščansko skupnost je bil odziv državnega vodstva pomemben vir pomiritve.

Drugi jordanski kristjan je odziv vlade označil za hiter in dejal, da je imel kraljev obisk prizadetih družin na dan napada poseben pomen. Kralj Abdulah II. je ubite imenoval „naši jordanski mučenci“ in obljubil, da bodo odgovorni postavljeni pred roko pravice.

Oblasti so 26. oktobra sporočile, da so aretirale tri osumljence. Odziv je žrtvam in njihovim družinam pokazal, da jih ne obravnavajo kot skupnost, prepuščeno sami sebi. Bili so Jordanci, katerih življenja so pomembna za vso državo.

Preiskava pa se nadaljuje in nobena skupina ni prevzela odgovornosti. Aretacija osumljencev sama po sebi ne more povrniti izgubljenega občutka varnosti. Po napadu ljudje razmišljajo o zelo različnih poteh naprej. Nekateri bi morda za samozaščito nabavili orožje (zlasti na vaseh). Drugi razmišljajo, da bi zapustili Jordanijo in varnost poiskali drugje. Pri tretjih pa je nasilje okrepilo odločenost, da ostanejo, ohranijo korenine v svoji državi in še naprej živijo ob svojih muslimanskih sosedih.

Na vprašanje, kaj danes kristjanom v Jordaniji daje varnost, je drugi jordanski kristjan odgovoril iz globine svoje vere: „Jezus je edini vir varnosti. Smrti se ne bojim.“

„Jezus je edini vir varnosti.“

Njega bolj skrbi skrajna ideologija, ki lahko človeka pripelje do takšnega nasilja. Zato je treba preučiti tudi, katere vrednote krepi šolski sistem. Kot eno od pomembnih področij, kjer se morajo spremembe začeti, je izpostavil šolske učne načrte, o čemer je bilo govora že v javnih izjavah.

Ukrepi vlade za preiskavo in kaznovanje storilcev so pomembni in vredni pohvale, a preprečevanje takšnega nasilja se mora začeti veliko prej. Odprta vrata jordanski vladi priporočajo, naj oblikuje celovito strategijo pravnih zaščitnih ukrepov proti spodbujanju k verskemu sovraštvu, diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju.

„Vsi so bili ljubljeni“

Za tiste, ki so streljanje preživeli, bolečina sega do družin, ki so izgubile svoje ljubljene, do ranjenih, ki še okrevajo, in do širše skupnosti, ki skuša razumeti, kaj se je zgodilo – in zakaj.

Ko so eno od preživelih vprašali, kako lahko drugi molijo zanjo, je v odgovoru mislila na več kot le nase: „Molite, da bi Bog potolažil družine ljudi, ki so izgubili življenje,“ je dejala. „Čutim njihovo bolečino; vsi so bili ljubljeni … molite zame in za vse, ki so bili v cerkvi … da bi se stvari umirile … .“

Njene besede nosijo težo skupnega žalovanja. Ve, da ljudje, ki so umrli, niso bili zgolj imena v novičarskem poročilu. Bili so ljubljeni, člani družin in prijatelji, katerih odsotnost se bo čutila še dolgo po tem, ko se bodo cerkvena vrata znova odprla.

„Molite, da bi Bog potolažil družine ljudi, ki so izgubili življenje.“

V prihodnjih mesecih bo ključnega pomena celjenje travm. Družine, ki so izgubile edinega hranitelja, bodo morda potrebovale tudi praktično pomoč. Takšna podpora ne more izbrisati tega, kar se je zgodilo. Lahko pa družinam pomaga, da se s prihodnostjo ne bodo soočale same pod vsemi bremeni.

Streljanje je medtem utihnilo, bolečina in vprašanja pa ostajajo. Vlada govori o pravičnosti, enotnosti in potrebi po spopadu s skrajnostjo. Bodo te izjave prerasle v resnične reforme, ki bodo pomagale zajeziti fanatizem in preprečiti, da bi se takšno nasilje ponovilo?

Ta trenutek lahko najbolj pomagate z molitvijo. V takšnih okoliščinah ljudje vedno najprej prosijo zanjo. Molitev ni nedejavnost – je ključna rešilna vrv, ki kristjane opominja, da niso sami, ne glede na to, kaj se zgodi.

Tako lahko konkretno v molitvi podprete to prizadeto skupnost:

  • Molite za preživele v napadu, da bi med okrevanjem in žalovanjem našli ozdravljenje in upanje.
  • Molite za tiste, ki so v napadu izgubili družinske člane in prijatelje, da bi jih tolažil Božji mir.
  • Molite za krščansko skupnost v Jordaniji, da bi bila okrepljena in bi vedela, da sta z njo Bog in svetovna Cerkev.
  • Molite za jordanske oblasti, da bi jih Bog blagoslovil in da bi si lahko prizadevale za pravičnost in mir.