Ko je upanje za Indro Mayo v Nepalu že kazalo izgubljeno

Večino svojega življenja je Indra Maya verjela, da umira.

Indra je odraščala v Nepalu in trpela za hudo boleznijo. Nenehno jo je bolelo v prsih, izkašljevala je kri in njeno telo je iz leta v leto slabelo. Njena družina je sledila tradicionalnim hindujskim prepričanjem, njen oče pa je deloval kot vrač. Poskusili so vse, da bi jo ozdravili – obrede, žrtvovanja v templjih in obiske pri duhovnih zdravilcih – vendar nič ni pomagalo.

»Obiskala sem veliko templjev in vračev. V templjih smo žrtvovali koze in počeli marsikaj, a moja bolezen se ni pozdravila,« pripoveduje Indra. Niti njen oče, ki je bil vrač, je ni mogel ozdraviti.

Tudi potem ko se je poročila in rodila otroke, je bolezen ostala. Postala je tako šibka, da komaj še je dvignila lonec. Včasih je verjela, da bo umrla, in jo je nenehno skrbelo, kaj se bo zgodilo z njenimi mladimi hčerkami, če je ne bo več.

»Nisem imela nobene moči in nisem imela dovolj krvi v telesu. Ker nisem mogla početi ničesar, sem se ves čas počutila, kot da umiram,« pojasnjuje.

Nekega dne ji je neka kristjanka, ki je živela v bližini, povedala nekaj, česar še nikoli ni slišala:

»Če greš v cerkev in moliš, te Jezus lahko ozdravi.«

Obupana po upanju se je Indra odločila, da gre.

Sprva ni veliko razumela o krščanstvu. »Toda ko sem spoznala Kristusa, sem začela redno hoditi v cerkev,« pripoveduje Indra. V nekaj mesecih se je začelo nekaj spreminjati. Počasi se ji je vračala moč. Bolezen, ki je leta obvladovala njeno življenje, je začela pojenjati.

Za Indro je bil to začetek novega življenja. Kmalu zatem se je odločila za krst.

Toda medtem ko ji je fizično ozdravljenje prineslo upanje, je njena odločitev, da sledi Kristusu, ustvarila nove izzive.

Takrat je bila edina kristjanka v svoji družini.

Ko se je zdelo vse izgubljeno

Njen mož njene vere ni razumel. Indra pripoveduje: »Moj mož takrat še ni sprejel Kristusa, toda jaz sem otroke vodila v cerkev.«

Sorodniki so dvomili o njeni odločitvi in jo pritiskali, naj še naprej sodeluje pri tradicionalnih obredih. Včasih jo je mož celo oštel, ker je v cerkvi dajala majhne darove, in ji grozil, da ji bo prenehal dajati denar za hrano.

Šest do sedem let se je s tem nasprotovanjem soočala sama.

Vendar ni odnehala.

Namesto tega je molila.

Molila je za moža. Molila je za otroke. Molila je, da bo nekega dne njena družina spoznala isto upanje, ki ga je našla ona.

Njena vztrajnost je sčasoma obrodila sadove.

Leta pozneje je njen mož začel hoditi v cerkev. Ko je videl spremembo v njenem življenju in rojstvo njunega dolgo pričakovanega sina, se je tudi sam odločil slediti Kristusu. Sčasoma je bil krščen in postal vernik ob njeni strani.

Danes vsa njihova ožja družina deli isto vero.

»Nikoli se nismo udeležili nobenih obredov, niti nismo dajali denarja za obrede, ker smo vedeli, da bi bilo to v nasprotju z Bogom,« z odločnostjo pripoveduje Indra.

Indrina pot se tu ni končala. Njena zgodba je začela vplivati na ljudi okrog nje.

»Niti ne vem, kako sem preživela, toda vem, da me je Bog tisti dan rešil.«

Indra

Ko je njena nečakinja hudo zbolela in začela kazati znake duševne nestabilnosti, je družina že porabila veliko denarja za zdravljenje. Brez drugih možnosti so se obrnili na Indro.

Molila je za deklico in njeno situacijo zaupala Bogu.

V enem tednu je deklica okrevala.

Ta trenutek je močno vplival na družino. Kmalu zatem se je tudi Indrina sestra odločila sprejeti Kristusa.

Danes njena sestra še naprej širi evangelij v njuni vasi – čeprav jo to veliko stane. Včasih so jo vaščani pretepli z bambusovimi palicami in se norčevali iz njene vere, ker je organizirala krščanska srečanja.

Kljub temu še naprej vodi molitvena srečanja in služi svoji skupnosti.

Zaradi vere, ki se je začela s pričevanjem ene ženske, so zdaj v vasi cerkve, kjer jih prej ni bilo.

Tudi sama Indra je na močan način doživela Božjo zaščito. Neke noči med obilnim deževjem je pomagala prijateljici, katere hiši je grozil zemeljski plaz. Le nekaj minut po tem, ko je zapustila hišo, je ogromen plaz zasul okolico.

»Zemeljski plaz je nenadoma odnesel mojo prijateljico. Tako hitro sem stekla – niti ne vem, kako sem preživela, toda vem, da me je Bog tisti dan rešil. Za vse to se želim zahvaliti Gospodu,« se spominja Indra.

Preživela je za las.

Ko se ozre nazaj, verjame, da ji je Bog ohranil življenje, da bi lahko še naprej širila njegovo sporočilo med drugimi.

Sooča se tudi s fizičnimi izzivi. Pred leti ji je nesreča s kozo poškodovala eno oko, zato ima umetno oko in omejeno vidnost. To ji otežuje natančno delo, toda še vedno sodeluje in prispeva, kolikor more, za širjenje njegovega kraljestva.

Danes je Indrino življenje videti povsem drugače kot v dneh, ko jo je bolezen priklenila na posteljo. Čeprav se njena družina še vedno finančno bori in nima lastnega zemljišča ali doma, zdaj živi z mirom in namenom.

Usposabljanje, ki je odprlo vrata

Prek lokalnih partnerjev OD in lokalnih cerkva je postala del ženskega tkalskega centra, ki nudi delo in skupnost ženskam, ki so doživele stiske in preganjanje.

Center je več kot le delovno mesto. Je prostor, kjer ženske skupaj molijo, se medsebojno podpirajo in duhovno rastejo.

Za Indro je bil vir spodbude. Kar na centru ceni najbolj, je občestvo.

»Molimo druga za drugo,« pravi. »Smo sestre iz iste cerkve in se medsebojno spodbujamo.«

Podpora partnerjev in donatorjev je pomagala omogočiti takšne priložnosti – ne le dohodek, temveč tudi dostojanstvo in duhovno spodbudo ženskam, ki so prestale stiske.

Indra sanja, da bo služba še naprej rasla, tako da bo še več žensk, ki trpijo, lahko našlo podporo in upanje. »Molim, da lahko sem pride več sester, ki se borijo,« pravi. »Ženske, ki imajo težave, bi morale imeti prostor, kjer lahko delajo in rastejo v moči pred Bogom.«

Hrepenela je tudi po tem, da bi sama brala Sveto pismo, toda njena nepismenost ji je stala na poti. »Zelo sem si želela brati Sveto pismo, toda nisem mogla razumeti vrstic,« pripoveduje.

Ko je njen pastor izvedel za njeno težavo, ji je priporočil, naj se pridruži projektu opismenjevanja odraslih, ki so ga organizirali lokalni partnerji OD. »V šestih mesecih sem se naučila brati prek naše učiteljice v razredu za opismenjevanje odraslih, ki nas je poučevala. Šest mesecev sem imela priložnost učiti se. Zdaj znam brati Sveto pismo in za to se želim zahvaliti Bogu. Zahvaliti se želim tudi učiteljem, ki so nam pomagali prek te službe,« pravi Indra.

Skupaj tkejo vero

Danes njene hčerke sledijo Kristusu. Njen sin sledi Kristusu. Njen zet je prav tako postal vernik. Njena sestra širi evangelij v vasi.

Rastoča skupnost žensk se zdaj zbira v veri in delu. »Druge sestre tkejo tako lepo, in tudi jaz se trudim po najboljših močeh, toda moja produktivnost je omejena zaradi težav z očesom,« pripoveduje. »In smo hvaležne za vašo podporo,« doda.

Za Indro so to največji blagoslovi.

Drugim, ki se morda borijo, pogosto sporoča: »Ne izgubite upanja. Tudi ko se zdi, da vaše molitve niso uslišane, še naprej zaupajte Bogu. Če boste vztrajali v veri, vam bo dal zmago.«

<!– /